Page 224 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 224
[TUDIJSKI VE^ERI
v Trubarjevem lastnem, kot scela religioznega, pobožnega človeka,
človeka, ki želi verovati prav in prav tudi živeti. Saj Trubar pravi sam:
»Prava krščanska vera iz grešnika naredi svetnika, iz pekla ga postavi
v nebesa.«
Slovenska reformacija med romantičnim kladivom
in krščanskim nakovalom – Sklep
»Biti romantičen ni nič drugega kakor stopnjevati kvaliteto,« je
zapisal Novalis. In prav tak, ves romantičen, je sodobni slovenski
pogled na slovensko reformacijo; Trubarja in njegovo kvaliteto in
sicer kvaliteto slovenske reformacije je povzdignil na raven narodne
genialnost in nacionalnega svetništva. Oboje pa ima svoje meje. To
so meje krščanske resnice, kot jo razodevajo evangeliji ter pisma
apostola Pavla. In le v luči te resnice moremo, kot smo skušali
pokazati v tej razpravi, razumevati Primoža Trubarja in slovenske
reformatorje in njihov misijonarski reformacijski angažma. Kot nam
namreč kaže njihov knjižni in pastoralni opus, so bili slovenski
reformatorji zavezani edinole krščanski resnici, še več, morali so ji
biti edinole zavezani, če se ji niso hoteli izneveriti in se s tem izne-
veriti poslanstvu, ki so ga imeli za svojega. Temelj krščanske resnice
pa je prepričanje, da Bog, o katerem piše Biblija in ki ga je Kristus
imenoval Oče, človeka brezpogojno ljubi; in je prepričanje, da je
učlovečenje, smrt in in vstajenje božjega Sina edino, kar človekovo
življenje sploh osmišljuje; in je prepričanje, da je mogoče ob branju
Biblije in z molitvijo Boga osebno spoznati in se mu tako približati;
in je prepričanje, da je smisel človekovega družbenega življenja
mogoče zadobiti le v konceptu krščanske ljubezni, tj. caritas. In
slednjič je prepričanje o prepričanju samem: namreč, da krščanska
vera ni izven časa in sveta ali nemara celo zoper svet, pač pa, da se po
poti razuma in empatije oblikuje v času za svet, tj. v konkretnem
historičnem času za konkretno historično okolje.
Spoznati Trubarja-reformatorja in slovensko reformacijo, ju
razumeti in empatično počastiti je torej mogoče le ob pripoznavanju
krščanskega horizonta, v katerem sta se oblikovala; spoznati ju je
mogoče le v njunem lastnem, tj. krščanskem konceptu. Da bi bilo to
222
v Trubarjevem lastnem, kot scela religioznega, pobožnega človeka,
človeka, ki želi verovati prav in prav tudi živeti. Saj Trubar pravi sam:
»Prava krščanska vera iz grešnika naredi svetnika, iz pekla ga postavi
v nebesa.«
Slovenska reformacija med romantičnim kladivom
in krščanskim nakovalom – Sklep
»Biti romantičen ni nič drugega kakor stopnjevati kvaliteto,« je
zapisal Novalis. In prav tak, ves romantičen, je sodobni slovenski
pogled na slovensko reformacijo; Trubarja in njegovo kvaliteto in
sicer kvaliteto slovenske reformacije je povzdignil na raven narodne
genialnost in nacionalnega svetništva. Oboje pa ima svoje meje. To
so meje krščanske resnice, kot jo razodevajo evangeliji ter pisma
apostola Pavla. In le v luči te resnice moremo, kot smo skušali
pokazati v tej razpravi, razumevati Primoža Trubarja in slovenske
reformatorje in njihov misijonarski reformacijski angažma. Kot nam
namreč kaže njihov knjižni in pastoralni opus, so bili slovenski
reformatorji zavezani edinole krščanski resnici, še več, morali so ji
biti edinole zavezani, če se ji niso hoteli izneveriti in se s tem izne-
veriti poslanstvu, ki so ga imeli za svojega. Temelj krščanske resnice
pa je prepričanje, da Bog, o katerem piše Biblija in ki ga je Kristus
imenoval Oče, človeka brezpogojno ljubi; in je prepričanje, da je
učlovečenje, smrt in in vstajenje božjega Sina edino, kar človekovo
življenje sploh osmišljuje; in je prepričanje, da je mogoče ob branju
Biblije in z molitvijo Boga osebno spoznati in se mu tako približati;
in je prepričanje, da je smisel človekovega družbenega življenja
mogoče zadobiti le v konceptu krščanske ljubezni, tj. caritas. In
slednjič je prepričanje o prepričanju samem: namreč, da krščanska
vera ni izven časa in sveta ali nemara celo zoper svet, pač pa, da se po
poti razuma in empatije oblikuje v času za svet, tj. v konkretnem
historičnem času za konkretno historično okolje.
Spoznati Trubarja-reformatorja in slovensko reformacijo, ju
razumeti in empatično počastiti je torej mogoče le ob pripoznavanju
krščanskega horizonta, v katerem sta se oblikovala; spoznati ju je
mogoče le v njunem lastnem, tj. krščanskem konceptu. Da bi bilo to
222
