Page 219 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 219
SA[O JER[E
svojega časa scela izviti in se jim hotel povsem odreči. In čeprav so
ideje Prijateljevega časa, kakor so se oblikovale v tedanjem kato-
liškem taboru na eni strani ter liberalnem na drugi – ideje same ter
njihovo ideološko oziroma politično nasprotje –, danes bodisi le še
muzealne bodisi trdna osnova romantičnega slovenskega spomina,
to ne jemlje aktualnosti Prijateljevim besedam. Nasprotno, s pogle-
dom na romantično slovensko stališče, postavljeno na temelje slovenske
vere, s katerega se danes najprej presoja in vrednoti slovensko re-
formacijo, nas Prijateljeve besede silijo k vnovičnemu razmisleku.
Namreč, ali ni prav presojanje in vrednotenje Trubarja in slovenske
reformacije s takšnega romaničnega slovenskega stališča tisti »greh
pred imenom Trubarjevim« in tista velika »krivica« do moža, ki je
stal samo na verskem stališču, ker se na drugo postaviti ni mogel?
Ob tem moramo reči najprej dvoje. Najprej moramo pripoznati
Trubarjevo slovenstvo, kakor ga je izrazil s svojimi prvimi sloven-
skimi besedami, ki jih je dal natisniti – besedami Vsem Slovencom,
mir, gnado inu pravu spoznane božje skozi Jezusa Kristusa prosim – in ga
je vedno znova izpričal v svoji veliki skrbi za rojake in ga potrdil s
svojim izjemnim angažmajem za svoj slovenski jezik. O takšnem
Trubarjevem slovenstvu priča ves njegov opus, opus njegove besede
in njegovih dejanj. A če se pozorno sklonimo nad ta Trubarjev opus,
potem moramo, drugič, videti tudi, da ob motrenju Trubarjevih
vzgibov in motivov in slednjič uspehov nikakor ne more biti najbolj
pomembno – kot izhaja iz romantičnega pogleda –, kdo vse so mogli
biti Slovenci, ki jih je Trubar nagovarjal in med katere je seveda
prišteval tudi sebe, in kdo vse so mogli biti njegovi rojaki in kdo vse
je mogel razumeti njegovo zapisano besedo in kakšna je ta bila in
kdo vse si je mogel obetati dobrobit njegovih dejanj in kdo pač ne.
Vse to so lahko pomembna vprašanja tako zgodovinopisja kakor
sicer humanističnih znanosti in to so brez dvoma pomembna vpra-
šanja slovenskega spomina. In vendar, če bi se ustavili le ob teh
vprašanjih, ali bi ne »grešili« pred imenom Trubarjevim in mu ne
delali »krivice«?
Ko gre namreč za Trubarjev opus, gre za mnogo več. Ne gre le za
vprašanja, ki so, če se izrazim s Trubarjevimi besedami oziroma
besedami njegovega pobožnega časa, le od tega sveta. Gre za mnogo
217
svojega časa scela izviti in se jim hotel povsem odreči. In čeprav so
ideje Prijateljevega časa, kakor so se oblikovale v tedanjem kato-
liškem taboru na eni strani ter liberalnem na drugi – ideje same ter
njihovo ideološko oziroma politično nasprotje –, danes bodisi le še
muzealne bodisi trdna osnova romantičnega slovenskega spomina,
to ne jemlje aktualnosti Prijateljevim besedam. Nasprotno, s pogle-
dom na romantično slovensko stališče, postavljeno na temelje slovenske
vere, s katerega se danes najprej presoja in vrednoti slovensko re-
formacijo, nas Prijateljeve besede silijo k vnovičnemu razmisleku.
Namreč, ali ni prav presojanje in vrednotenje Trubarja in slovenske
reformacije s takšnega romaničnega slovenskega stališča tisti »greh
pred imenom Trubarjevim« in tista velika »krivica« do moža, ki je
stal samo na verskem stališču, ker se na drugo postaviti ni mogel?
Ob tem moramo reči najprej dvoje. Najprej moramo pripoznati
Trubarjevo slovenstvo, kakor ga je izrazil s svojimi prvimi sloven-
skimi besedami, ki jih je dal natisniti – besedami Vsem Slovencom,
mir, gnado inu pravu spoznane božje skozi Jezusa Kristusa prosim – in ga
je vedno znova izpričal v svoji veliki skrbi za rojake in ga potrdil s
svojim izjemnim angažmajem za svoj slovenski jezik. O takšnem
Trubarjevem slovenstvu priča ves njegov opus, opus njegove besede
in njegovih dejanj. A če se pozorno sklonimo nad ta Trubarjev opus,
potem moramo, drugič, videti tudi, da ob motrenju Trubarjevih
vzgibov in motivov in slednjič uspehov nikakor ne more biti najbolj
pomembno – kot izhaja iz romantičnega pogleda –, kdo vse so mogli
biti Slovenci, ki jih je Trubar nagovarjal in med katere je seveda
prišteval tudi sebe, in kdo vse so mogli biti njegovi rojaki in kdo vse
je mogel razumeti njegovo zapisano besedo in kakšna je ta bila in
kdo vse si je mogel obetati dobrobit njegovih dejanj in kdo pač ne.
Vse to so lahko pomembna vprašanja tako zgodovinopisja kakor
sicer humanističnih znanosti in to so brez dvoma pomembna vpra-
šanja slovenskega spomina. In vendar, če bi se ustavili le ob teh
vprašanjih, ali bi ne »grešili« pred imenom Trubarjevim in mu ne
delali »krivice«?
Ko gre namreč za Trubarjev opus, gre za mnogo več. Ne gre le za
vprašanja, ki so, če se izrazim s Trubarjevimi besedami oziroma
besedami njegovega pobožnega časa, le od tega sveta. Gre za mnogo
217
