Page 222 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 222
[TUDIJSKI VE^ERI
Trubar in slovenski reformatorji so se s svojim slovstvenim in
sploh pastoralnim delom vendarle obračali ne le na katoliško in po
njihovem mnenju krivoverno, falš verno ljudstvo, pač pa – podobno
kot Pavel in apostoli – na sicer menda dobro in bogaboječe, pa vendar
maloverno, praznoverno in vraževerno, celo pogansko ljudstvo. To
ljudstvo pravega svetopisemskega sporočila dotlej še ni bilo slišalo
ali ga bralo in je tako ostajalo s prazno posodo vere, torej v prazni
veri na Božjo milost in slednjič na zveličanje. Ob koncu časov, ki da
je bil vse in vse bližji, kot so menili Trubar in njegovi, so morali biti
nepoznavanje in nevednost ali ignoranca glede prave krščanske vere
posebej usodni, naravnost pogubni, in zato prvi razlog za misijo-
narski angažma pravih kristjanov: evangeljsko in pavlinsko sporočilo
sâmo ter zavest o skorajšjem koncu sveta sta Trubarja in reforma-
torski krog, iz katerega je izšel, in sicer slovenske reformatorje
spodbudila k njihovemu misijonarjenju, jim dajala poguma zanj in
odločnosti, da pri njem vztrajajo, čeravno izpostavljeni velikim
oviram in velikim tveganjem. V tem smislu moremo razumeti tudi
Trubarjeva, na prvi pogled sicer povsem brezupna naprezanja v zvezi
s Cerkovno ordningo, ki je bila res tako zelo daleč od tega, da bi lahko
polno zaživela, in vendar je bila obenem tako poln odraz Trubarjeve
želje, da vzpostavi pravo in pristno krščansko skupnost; Trubar je
vendarle želel biti najprej Božji služabnik, ki gradi Kristusovo cerkev
tako, da oznanja Božjo besedo v ljudem razumljivem jeziku. Ozna-
njevanje evangelija, kar seveda predpostavlja naprezanje za življenje
po evangeliju, je namreč temeljna značilnost pavlinskega krščanstva:
»S srcem namreč verujemo in tako smo deležni pravičnosti, z usti pa
izpovedujemo vero in tako smo deležni odrešenja«, piše apostol Pavel
v pismu Rimljanom (Rim 10,8). V prvem pismu Korinčanom pa Pavel
pravi: »Vsem sem postal vse, da bi jih nekaj pridobil. Vse pa delam
zaradi evangelija, da bi imel delež pri njegovi obljubi. « (1 Kor 9,22)
In tako tudi Trubar. Seveda je Trubar svoje poslanstvo videl v tem,
da živi in dela kot slovenski reformator oziroma kot reformator
njemu prelubih Slovencev, in iz vere v to svoje poslanstvo je izvajal
svoje odločitve in dejanja in še prej svoja hotenja. In vendar, če naj
skušamo videti Trubarjevo vero in njegova hotenja z njegovega ver-
skega, torej krščanskega stališča, potem moramo imeti pred očmi,
220
Trubar in slovenski reformatorji so se s svojim slovstvenim in
sploh pastoralnim delom vendarle obračali ne le na katoliško in po
njihovem mnenju krivoverno, falš verno ljudstvo, pač pa – podobno
kot Pavel in apostoli – na sicer menda dobro in bogaboječe, pa vendar
maloverno, praznoverno in vraževerno, celo pogansko ljudstvo. To
ljudstvo pravega svetopisemskega sporočila dotlej še ni bilo slišalo
ali ga bralo in je tako ostajalo s prazno posodo vere, torej v prazni
veri na Božjo milost in slednjič na zveličanje. Ob koncu časov, ki da
je bil vse in vse bližji, kot so menili Trubar in njegovi, so morali biti
nepoznavanje in nevednost ali ignoranca glede prave krščanske vere
posebej usodni, naravnost pogubni, in zato prvi razlog za misijo-
narski angažma pravih kristjanov: evangeljsko in pavlinsko sporočilo
sâmo ter zavest o skorajšjem koncu sveta sta Trubarja in reforma-
torski krog, iz katerega je izšel, in sicer slovenske reformatorje
spodbudila k njihovemu misijonarjenju, jim dajala poguma zanj in
odločnosti, da pri njem vztrajajo, čeravno izpostavljeni velikim
oviram in velikim tveganjem. V tem smislu moremo razumeti tudi
Trubarjeva, na prvi pogled sicer povsem brezupna naprezanja v zvezi
s Cerkovno ordningo, ki je bila res tako zelo daleč od tega, da bi lahko
polno zaživela, in vendar je bila obenem tako poln odraz Trubarjeve
želje, da vzpostavi pravo in pristno krščansko skupnost; Trubar je
vendarle želel biti najprej Božji služabnik, ki gradi Kristusovo cerkev
tako, da oznanja Božjo besedo v ljudem razumljivem jeziku. Ozna-
njevanje evangelija, kar seveda predpostavlja naprezanje za življenje
po evangeliju, je namreč temeljna značilnost pavlinskega krščanstva:
»S srcem namreč verujemo in tako smo deležni pravičnosti, z usti pa
izpovedujemo vero in tako smo deležni odrešenja«, piše apostol Pavel
v pismu Rimljanom (Rim 10,8). V prvem pismu Korinčanom pa Pavel
pravi: »Vsem sem postal vse, da bi jih nekaj pridobil. Vse pa delam
zaradi evangelija, da bi imel delež pri njegovi obljubi. « (1 Kor 9,22)
In tako tudi Trubar. Seveda je Trubar svoje poslanstvo videl v tem,
da živi in dela kot slovenski reformator oziroma kot reformator
njemu prelubih Slovencev, in iz vere v to svoje poslanstvo je izvajal
svoje odločitve in dejanja in še prej svoja hotenja. In vendar, če naj
skušamo videti Trubarjevo vero in njegova hotenja z njegovega ver-
skega, torej krščanskega stališča, potem moramo imeti pred očmi,
220
