Page 223 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 223
SA[O JER[E
da je sporočilo, ki naj ga je Trubar oznanjal, onstran človekove vere
in njegovih hotenj in seveda tudi onstran njegovih dejanj; je onstran
zgodovine; krščanska resnica je singularna v svojem sporočilu – »Ni
ga tukaj. Vstal je, kakor je rekel.« (Mt 28,6) – in univerzalna po svoji
naravi: »Ni več ne Grka ne Juda, ne obrezanega ne neobrezanega, ne
barbara ne Skita, ne sužnja ne svobodnega, ampak vse in v vseh je
Kristus.« (Kol 3,11). Ali drugače, z besedami francoskega filozofa
Alaina Badiouja: »[Krščanske resnice] ne avtorizira nobena identiteta
in tudi sama ne konstituira nobene identitete. Ponujena je vsem
oziroma namenjena vsakomur.«
Ker je torej, kot lahko vidimo iz njegovih spisov, stal na takšnem
verskem stališču, je Trubar lahko zavzel pomirljivo, spravljivo in
menda res celo povezujočo držo v razpravah o perečih teoloških
vprašanjih, ob katerih so se razhajale različne reformacijske smeri.
In mogoča mu je bila njegova »eklektična odprtost«, ki jo v njegovem
opusu prepoznava Jonatan Vinkler. Še več, spravljiva teološka drža
in siceršnja intelektualna odprtost sta mu bili conditio sine qua non za
oznanjevanje prave krščanske vere.
Občutek poklicanosti k oznanjevanju prave krščanske vere in
želja, oblikovati pristno krščansko skupnost med prelubimi Slovenci,
tj. oblikovati »cerkev slovenskega jezika«, ter zavest o možnostih za
njeno življenje, ki je nemalokrat presegala življenje sâmo, so zazna-
movali Trubarjevo religioznost in religioznost njegovih sopotnikov.
In bili so torišča za nastanek Trubarjevega izvirnega in izjemnega,
nemara res genialnega opusa. Rajhmanovo misel o Trubarjevi genial-
nosti je torej vzeti zares. Razumemo naj jo v polnem pomenu besede
genij, kot označbo izjemnega in izvirnega Trubarjevega duha, ki pa v
očeh Trubarja, kristjana, ni mogel biti njegov, pač pa Kristusov. V
čem je bilo tedaj Trubarjevo slovenstvo? Ni bil to le klic poganom,
poklicanim k svetosti? Ali ni tega klica slišati že v prvih slovenskih
besedah, ki jih je Trubar dal natisniti, besedam Vsem Slovencem gnado,
mir, milost inu pravo spoznane božje skozi Jezusa Kristusa prosim? In
ustavimo naj se tudi ob tisti veri, ki je v Trubarju videla in še vidi
svetnika. Ali ni v Trubarju res videti svetnika? Pa ne svetnika, za
kakršnega ga je razglasil Aškerc in ga moremo v slovenski veri častiti
in mu slediti do danes, pač pa svetnika v pavlinskem smislu in s tem
221
da je sporočilo, ki naj ga je Trubar oznanjal, onstran človekove vere
in njegovih hotenj in seveda tudi onstran njegovih dejanj; je onstran
zgodovine; krščanska resnica je singularna v svojem sporočilu – »Ni
ga tukaj. Vstal je, kakor je rekel.« (Mt 28,6) – in univerzalna po svoji
naravi: »Ni več ne Grka ne Juda, ne obrezanega ne neobrezanega, ne
barbara ne Skita, ne sužnja ne svobodnega, ampak vse in v vseh je
Kristus.« (Kol 3,11). Ali drugače, z besedami francoskega filozofa
Alaina Badiouja: »[Krščanske resnice] ne avtorizira nobena identiteta
in tudi sama ne konstituira nobene identitete. Ponujena je vsem
oziroma namenjena vsakomur.«
Ker je torej, kot lahko vidimo iz njegovih spisov, stal na takšnem
verskem stališču, je Trubar lahko zavzel pomirljivo, spravljivo in
menda res celo povezujočo držo v razpravah o perečih teoloških
vprašanjih, ob katerih so se razhajale različne reformacijske smeri.
In mogoča mu je bila njegova »eklektična odprtost«, ki jo v njegovem
opusu prepoznava Jonatan Vinkler. Še več, spravljiva teološka drža
in siceršnja intelektualna odprtost sta mu bili conditio sine qua non za
oznanjevanje prave krščanske vere.
Občutek poklicanosti k oznanjevanju prave krščanske vere in
želja, oblikovati pristno krščansko skupnost med prelubimi Slovenci,
tj. oblikovati »cerkev slovenskega jezika«, ter zavest o možnostih za
njeno življenje, ki je nemalokrat presegala življenje sâmo, so zazna-
movali Trubarjevo religioznost in religioznost njegovih sopotnikov.
In bili so torišča za nastanek Trubarjevega izvirnega in izjemnega,
nemara res genialnega opusa. Rajhmanovo misel o Trubarjevi genial-
nosti je torej vzeti zares. Razumemo naj jo v polnem pomenu besede
genij, kot označbo izjemnega in izvirnega Trubarjevega duha, ki pa v
očeh Trubarja, kristjana, ni mogel biti njegov, pač pa Kristusov. V
čem je bilo tedaj Trubarjevo slovenstvo? Ni bil to le klic poganom,
poklicanim k svetosti? Ali ni tega klica slišati že v prvih slovenskih
besedah, ki jih je Trubar dal natisniti, besedam Vsem Slovencem gnado,
mir, milost inu pravo spoznane božje skozi Jezusa Kristusa prosim? In
ustavimo naj se tudi ob tisti veri, ki je v Trubarju videla in še vidi
svetnika. Ali ni v Trubarju res videti svetnika? Pa ne svetnika, za
kakršnega ga je razglasil Aškerc in ga moremo v slovenski veri častiti
in mu slediti do danes, pač pa svetnika v pavlinskem smislu in s tem
221
