Page 221 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 221
SA[O JER[E
To se nam more zdeti še posebej verjetno, če se ozremo na Tru-
barjeve verske nazore oziroma na njegovo teologijo. V njej je, kot je v
svojih študijah pokazal Jože Rajhman, videti teologijo križa, theologia
crucis, tj. pripoznavanje Kristusovega trpljenja in vstajenja kot osred-
njega dogodka v zgodovini človeštva ali bolje človeka, kot izpolnitev
njegove zgodovine oziroma kot njeno dopolnitev. Gre za, kot smemo
reči v duhu tega nazora, izjemen dogodek, ki je izven zgodovine in je
Božja milost. Da pa bi bil človek deležen te Božje milosti, mora
verovati. Vera je, je pisal Trubar v svojem osrednjem teološkem
besedilu, Eni dolgi predguvori, »koker ena roka, mošna oli ana druga
posoda, s katero mi Jezusevo blagu primemo ali vzamemo,« je
posoda torej, s katero človek sprejme Božjo milost. »Tako vero dobite
od Boga skuzi tu poslušane te besede božje inu skuzi te vsakdane
molitve«, je še pisal v tem svojem predgovoru, v pridigi o veri pa
tudi: »Brez Božje besede ne more biti prave vere. Božja beseda in
prava vera morata biti vselej skupaj; beseda je temelj, na katerega se
vera naslanja in na katerem gradi.« Trubar je v svojih teoloških
razmišljanjih izhajal torej iz dejstva Božje milosti na eni strani, ki se
zavoljo Kristusove smrti in vstajenja razliva nad vse ljudi, ter Božje
besede na drugi, ki o tem Kristusovem zasluženju priča in človeku
šele odpira pot do Božje milosti same. Z drugimi besedami, Božja
beseda človekovo vero utrjuje, predvsem pa očiščuje in jo dela pravo:
»Prava krščanska vera v človeku ustvari take dobre navade in miš-
ljenje in ga popolnoma spremeni. Iz nespametnega postane moder,
iz grešnika naredi svetnika, skratka, iz pekla ga postavi v nebesa.«
Trubar se v svojih teoloških razglabljanjih tako izkazuje – naj to
poudarim, čeravno se utegne zdeti samoumevno – kot izrazit krščan-
ski mislec, orator, molivec, ki želi ves slediti sporočilu evangelijev ter
razmišljanjem in naukom apostola Pavla. Z drugimi besedami,
Trubarja moremo videti kot izrazitega pavlinskega kristjana. Ne
samo, da je s Pavlom, zlasti z njegovim prvim pismom Korinčanom,
utemeljil svoje prevajalsko delo, ter da je Pavla sicer videl kot naj-
pomembnejšega razlagalca Svetega pisma; Pavlova pisma so, je pisal v
svojem posvetilu k Svetega Pavla listuvi, »nedopovedni nebeški za-
klad«. Ne le to, tudi dikcija Trubarjevih pisanj je zelo podobna
Pavlovi. Pa ne le dikcija pisanj, tudi nameni pisanj so scela Pavlovi.
219
To se nam more zdeti še posebej verjetno, če se ozremo na Tru-
barjeve verske nazore oziroma na njegovo teologijo. V njej je, kot je v
svojih študijah pokazal Jože Rajhman, videti teologijo križa, theologia
crucis, tj. pripoznavanje Kristusovega trpljenja in vstajenja kot osred-
njega dogodka v zgodovini človeštva ali bolje človeka, kot izpolnitev
njegove zgodovine oziroma kot njeno dopolnitev. Gre za, kot smemo
reči v duhu tega nazora, izjemen dogodek, ki je izven zgodovine in je
Božja milost. Da pa bi bil človek deležen te Božje milosti, mora
verovati. Vera je, je pisal Trubar v svojem osrednjem teološkem
besedilu, Eni dolgi predguvori, »koker ena roka, mošna oli ana druga
posoda, s katero mi Jezusevo blagu primemo ali vzamemo,« je
posoda torej, s katero človek sprejme Božjo milost. »Tako vero dobite
od Boga skuzi tu poslušane te besede božje inu skuzi te vsakdane
molitve«, je še pisal v tem svojem predgovoru, v pridigi o veri pa
tudi: »Brez Božje besede ne more biti prave vere. Božja beseda in
prava vera morata biti vselej skupaj; beseda je temelj, na katerega se
vera naslanja in na katerem gradi.« Trubar je v svojih teoloških
razmišljanjih izhajal torej iz dejstva Božje milosti na eni strani, ki se
zavoljo Kristusove smrti in vstajenja razliva nad vse ljudi, ter Božje
besede na drugi, ki o tem Kristusovem zasluženju priča in človeku
šele odpira pot do Božje milosti same. Z drugimi besedami, Božja
beseda človekovo vero utrjuje, predvsem pa očiščuje in jo dela pravo:
»Prava krščanska vera v človeku ustvari take dobre navade in miš-
ljenje in ga popolnoma spremeni. Iz nespametnega postane moder,
iz grešnika naredi svetnika, skratka, iz pekla ga postavi v nebesa.«
Trubar se v svojih teoloških razglabljanjih tako izkazuje – naj to
poudarim, čeravno se utegne zdeti samoumevno – kot izrazit krščan-
ski mislec, orator, molivec, ki želi ves slediti sporočilu evangelijev ter
razmišljanjem in naukom apostola Pavla. Z drugimi besedami,
Trubarja moremo videti kot izrazitega pavlinskega kristjana. Ne
samo, da je s Pavlom, zlasti z njegovim prvim pismom Korinčanom,
utemeljil svoje prevajalsko delo, ter da je Pavla sicer videl kot naj-
pomembnejšega razlagalca Svetega pisma; Pavlova pisma so, je pisal v
svojem posvetilu k Svetega Pavla listuvi, »nedopovedni nebeški za-
klad«. Ne le to, tudi dikcija Trubarjevih pisanj je zelo podobna
Pavlovi. Pa ne le dikcija pisanj, tudi nameni pisanj so scela Pavlovi.
219
