Page 220 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 220
[TUDIJSKI VE^ERI
več, gre za verska vprašanja oziroma versko stališče, na katerem je,
kot je pisal Ivan Prijatelj, Trubar edino mogel stati. Gre za stališče
kristjana. Takšno stališče v Trubarjevem času, kakor tudi sicer nikoli,
seveda ni bilo edino možno, kot je menil Prijatelj. Vse drugače, imelo
je rivala, ki ga je Trubar imenoval mameluško krščanstvo, vera besede
brez razumevanja, prepričanja in srčnosti, in imelo je sovražnika, pa
naj so bili to papež in papežniki ali pa Turki. In vendar se je Trubar
nemara res mogel postaviti le na krščansko stališče, in sicer zato, ker
je bilo to stališče njegove vere, upanja in zaupanja: »Vera je srčno,
gotovo in trdno zaupanje v Božje reči«, je pisal v svoji pridigi o veri,
je trdno zanašanje na »Božjo preprosto, golo obljubo«. Na takšnem
stališču je Trubar samozavestno, kot govori njegov opus, in ves svoj
čas, kot je trdil sam, vztrajal. Pod svojo podobo iz leta 1578, ki jo je
vrezal Jakob Lederlein in je bila prvič objavljena v delu Ta celi noui
Testament, je dal postaviti besede iz psalma: Moje zaupanje, Gospod,
od moje mladosti. Ne zavrzi me v času starosti, ko gre moja moč h
koncu, me ne zapusti (Ps 71,5,9). To so besede vernika, človeka, ki
verjame ali bolje hoče verjeti. In ker hoče verjeti, dela. Bojuje svoj boj
in teče svoj tek: »Če me vnovič pokličete in se hočete z mano zavoljo
Kristusa spustiti v vsakršno nevarnost, tedaj sem se dolžan pokoriti
Vašemu klicu, pa naj me stane telo in življenje. To hočem storiti.«
Tako je pisal Trubar protestantskim stanovom na Kranjskem, potem
ko ga je ukaz kranjskega deželnega kneza in cesarja Ferdinanda I.
pognal v begunstvo.
Trubarjev izbor besed psalmista, postavljenih pod njegovo po-
dobo, tako menda ni samo priložnosten, podoba pa je tudi sicer
posebej povedna. Na njej se nam Trubar kaže v resnobni, mirni ali
bolje pomirjeni drži človeka s knjigo in človeka knjige, učenjaka,
rekli bi celo humanista. V humanistični maniri je namreč na rob
podobe svojemu imenu dal postaviti še tretje ime, Carniolanus, torej
Kranjec, s čimer je, tedaj že za vedno v svojem nigdirdomu, pokazal na
svoj izvor, če že ne tudi na svojo deželno, torej politično zavest. O
knjigi, ki jo Trubar na tej svoji podobi drži v rokah, lahko sicer prav
tako samo ugibamo, in vendar smemo prepričani v njegovo pobožno
naravo, kot se nam kaže iz njegovih spisov, verjeti, da je knjiga Sveto
pismo, morda prav Ta celi noui Testament.
218
več, gre za verska vprašanja oziroma versko stališče, na katerem je,
kot je pisal Ivan Prijatelj, Trubar edino mogel stati. Gre za stališče
kristjana. Takšno stališče v Trubarjevem času, kakor tudi sicer nikoli,
seveda ni bilo edino možno, kot je menil Prijatelj. Vse drugače, imelo
je rivala, ki ga je Trubar imenoval mameluško krščanstvo, vera besede
brez razumevanja, prepričanja in srčnosti, in imelo je sovražnika, pa
naj so bili to papež in papežniki ali pa Turki. In vendar se je Trubar
nemara res mogel postaviti le na krščansko stališče, in sicer zato, ker
je bilo to stališče njegove vere, upanja in zaupanja: »Vera je srčno,
gotovo in trdno zaupanje v Božje reči«, je pisal v svoji pridigi o veri,
je trdno zanašanje na »Božjo preprosto, golo obljubo«. Na takšnem
stališču je Trubar samozavestno, kot govori njegov opus, in ves svoj
čas, kot je trdil sam, vztrajal. Pod svojo podobo iz leta 1578, ki jo je
vrezal Jakob Lederlein in je bila prvič objavljena v delu Ta celi noui
Testament, je dal postaviti besede iz psalma: Moje zaupanje, Gospod,
od moje mladosti. Ne zavrzi me v času starosti, ko gre moja moč h
koncu, me ne zapusti (Ps 71,5,9). To so besede vernika, človeka, ki
verjame ali bolje hoče verjeti. In ker hoče verjeti, dela. Bojuje svoj boj
in teče svoj tek: »Če me vnovič pokličete in se hočete z mano zavoljo
Kristusa spustiti v vsakršno nevarnost, tedaj sem se dolžan pokoriti
Vašemu klicu, pa naj me stane telo in življenje. To hočem storiti.«
Tako je pisal Trubar protestantskim stanovom na Kranjskem, potem
ko ga je ukaz kranjskega deželnega kneza in cesarja Ferdinanda I.
pognal v begunstvo.
Trubarjev izbor besed psalmista, postavljenih pod njegovo po-
dobo, tako menda ni samo priložnosten, podoba pa je tudi sicer
posebej povedna. Na njej se nam Trubar kaže v resnobni, mirni ali
bolje pomirjeni drži človeka s knjigo in človeka knjige, učenjaka,
rekli bi celo humanista. V humanistični maniri je namreč na rob
podobe svojemu imenu dal postaviti še tretje ime, Carniolanus, torej
Kranjec, s čimer je, tedaj že za vedno v svojem nigdirdomu, pokazal na
svoj izvor, če že ne tudi na svojo deželno, torej politično zavest. O
knjigi, ki jo Trubar na tej svoji podobi drži v rokah, lahko sicer prav
tako samo ugibamo, in vendar smemo prepričani v njegovo pobožno
naravo, kot se nam kaže iz njegovih spisov, verjeti, da je knjiga Sveto
pismo, morda prav Ta celi noui Testament.
218
