Page 50 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 50
RAZPRAVE, [TUDIJE
imenuje krona (ponavadi je oblikovan kot sfera). Ta »krona« krščen-
ca za otroka in potomca Boga Očeta. Pripadnost krščenca svetovni
družini bo vedno krepkejša in zmeraj bolj goreča ter se bo obnavljala
v obhajanju svete ali Gospodove večerje, kar simbolizira spodnji del,
ki je oblikovan kot kelih [http://www.kirche-schwefe.de/kirche/
geschichte/taufstein/].
Oblikovan je tako, da se voda, s katero je otrok ali odrasla oseba
krščena, steka v lijakasti del krstnega kamna, ki vodo zadrži. Pri
evangeličanih krstijo s svežo vodo in ne z blagoslovljeno, kakor je to
običajno pri katoličanih, kajti evangeličani vode ne blagoslavljajo.
Simbolika
Ker pri evangeličanski veroizpovedi poudarjajo enostavnost ob-
jektov in materialov ter zavračajo bogatenje cerkve na račun vernikov,
ima teh pet elementov, poleg tlorisa objekta, ki je različen od objekta
do objekta, poseben pomen. Vsak od teh elementov vernikom pred-
stavlja globljo, simbolno vsebino.
Simbolno dojemanje sveta je človekova značilnost že od vsega
začetka. Grški glagol »symballein«, iz katerega izhaja beseda simbol,
pomeni dati skupaj oz. povezati. Simbol torej predstavlja neko
vsebino, ki nas vodi k smislu, širšemu od konkretnega znaka te
vsebine, tvori pa s to vsebino celoto (Musek 1990).
Mnogi pomembni filozofi so človeka opredelili kot »animal
symbolicum«, kot bitje, ki uporablja simbole, znake in uresničuje
svoj položaj v svetu tako, da si prav z uporabo simbolov nenehno
gradi model stvarnosti, po katerem se ravna in ga preverja spet s
pomočjo simbolov.
Pogled v pomensko strukturo simbolov nam razkrije, da simboli
določajo praktično vse pomembne kulturne in sploh človeške vred-
note, saj so tudi označevalci temeljnih vrednot. Prav ta funkcija
simbolov, ki je bila v preteklosti še izrazitejša, se poglobljeno razkriva
v vsebinski analizi simbolike.
Velik del simbolike je individualen. Že samo sprejemanje in
dojemanje univerzalnih in kulturnih simbolov je nujno individua-
48
imenuje krona (ponavadi je oblikovan kot sfera). Ta »krona« krščen-
ca za otroka in potomca Boga Očeta. Pripadnost krščenca svetovni
družini bo vedno krepkejša in zmeraj bolj goreča ter se bo obnavljala
v obhajanju svete ali Gospodove večerje, kar simbolizira spodnji del,
ki je oblikovan kot kelih [http://www.kirche-schwefe.de/kirche/
geschichte/taufstein/].
Oblikovan je tako, da se voda, s katero je otrok ali odrasla oseba
krščena, steka v lijakasti del krstnega kamna, ki vodo zadrži. Pri
evangeličanih krstijo s svežo vodo in ne z blagoslovljeno, kakor je to
običajno pri katoličanih, kajti evangeličani vode ne blagoslavljajo.
Simbolika
Ker pri evangeličanski veroizpovedi poudarjajo enostavnost ob-
jektov in materialov ter zavračajo bogatenje cerkve na račun vernikov,
ima teh pet elementov, poleg tlorisa objekta, ki je različen od objekta
do objekta, poseben pomen. Vsak od teh elementov vernikom pred-
stavlja globljo, simbolno vsebino.
Simbolno dojemanje sveta je človekova značilnost že od vsega
začetka. Grški glagol »symballein«, iz katerega izhaja beseda simbol,
pomeni dati skupaj oz. povezati. Simbol torej predstavlja neko
vsebino, ki nas vodi k smislu, širšemu od konkretnega znaka te
vsebine, tvori pa s to vsebino celoto (Musek 1990).
Mnogi pomembni filozofi so človeka opredelili kot »animal
symbolicum«, kot bitje, ki uporablja simbole, znake in uresničuje
svoj položaj v svetu tako, da si prav z uporabo simbolov nenehno
gradi model stvarnosti, po katerem se ravna in ga preverja spet s
pomočjo simbolov.
Pogled v pomensko strukturo simbolov nam razkrije, da simboli
določajo praktično vse pomembne kulturne in sploh človeške vred-
note, saj so tudi označevalci temeljnih vrednot. Prav ta funkcija
simbolov, ki je bila v preteklosti še izrazitejša, se poglobljeno razkriva
v vsebinski analizi simbolike.
Velik del simbolike je individualen. Že samo sprejemanje in
dojemanje univerzalnih in kulturnih simbolov je nujno individua-
48
