Page 283 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IX (2013), številka 17-18, ISSN 1408-8363
P. 283
MIHAEL GLAVAN
Vizionarski bibliotekarski specialist
Berčič je torej pričel svoje literarnozgodovinsko delo s Tavčarjem,
a njegovo poglavitno delo pripada preučevanje slovenskih knjig iz 16.
stoletja. K temu ga je pripeljal njegov bibliotekarski poklic, v katerega
je vstopil še čisto mlad, takoj po diplomi, in v katerem je napredoval
do najvišjih možnih stopenj in mu ostal zvest do konca. V Narodno
in univerzitetno knjižnico v Ljubljani je Berčiča pripeljal Mirko Rupel,
ki je bil njen ravnatelj od 1946 do 1963. Gotovo je bil prepričan o
Berčičevi usposobljenosti in motiviranosti za delo, da mu je takoj
zaupal delo v rokopisnem oddelku, ki je bil in je še ponos te knjižni-
ce. Od 1946 do 1962 ga je vodil Alfonz Gspan, bibliotekar, literarni
zgodovinar, pesnik, leksikograf, pedagog, urednik in prevajalec. Na-
sledil ga je seveda Branko Berčič, ki je bil vodja rokopisnega oddelka
v letih 1962–1969 in 1972–1974; vmes je bi bil pomočnik republiške-
ga sekretarja za prosveto in kulturo. Čeprav mu upravno-politično
delo ni posebej ustrezalo, je takrat storil marsikaj koristnega za kul-
turo in izobraževanje, še posebej za knjižnice. V letih 1974– 1976 je
bil pomočnik ravnatelja (Jara Dolarja) in nato ravnatelj (1976–1980),
zadnji iz kroga strokovnjakov, kajti poslej so bili vodilni delavci Nuka
postavljeni strankarsko-politično. V letih svoje upravne in ravnateljske
službe je poskrbel za postavitev pravnih in programskih temeljev
slovenskega knjižničarstva in knjižnične mreže. Tedanja slovenska
skupščina je po vrsti sprejela nekaj pomembnih pravnih aktov s tega
področja; najprej koncepcijo sodobnega razvoja slovenskega knjižni-
čarstva, potem pa še zakona o obveznem oddajanju tiskov in zakon
o knjižničarstvu. Svoji matični ustanovi pa je Berčič začrtal daljnovi-
den program v spisu Razvoj slovenske nacionalne knjižnice (1978).
Strokovno bibliotekarsko zavzetost in odgovornost je od leta 1981
izpričeval kot višji predavatelj na katedri za knjižničarstvo Pedagoške
akademije v Ljubljani, že naslednje leto pa je bil izvoljen za rednega
profesorja. Leta 1987 je bil imenovan za predstojnika Oddelka za
bibliotekarstvo na Filozofski fakulteti, ki ga je v veliki meri ustanovil
sam in zanj pripravil strokovne in organizacijske podlage. Leto kasne-
je je bil izvoljen v naziv rednega profesorja za bibliotekarstvo. Upoko-
jil se je 1990 in prejel naziv zaslužni profesor.
281
Vizionarski bibliotekarski specialist
Berčič je torej pričel svoje literarnozgodovinsko delo s Tavčarjem,
a njegovo poglavitno delo pripada preučevanje slovenskih knjig iz 16.
stoletja. K temu ga je pripeljal njegov bibliotekarski poklic, v katerega
je vstopil še čisto mlad, takoj po diplomi, in v katerem je napredoval
do najvišjih možnih stopenj in mu ostal zvest do konca. V Narodno
in univerzitetno knjižnico v Ljubljani je Berčiča pripeljal Mirko Rupel,
ki je bil njen ravnatelj od 1946 do 1963. Gotovo je bil prepričan o
Berčičevi usposobljenosti in motiviranosti za delo, da mu je takoj
zaupal delo v rokopisnem oddelku, ki je bil in je še ponos te knjižni-
ce. Od 1946 do 1962 ga je vodil Alfonz Gspan, bibliotekar, literarni
zgodovinar, pesnik, leksikograf, pedagog, urednik in prevajalec. Na-
sledil ga je seveda Branko Berčič, ki je bil vodja rokopisnega oddelka
v letih 1962–1969 in 1972–1974; vmes je bi bil pomočnik republiške-
ga sekretarja za prosveto in kulturo. Čeprav mu upravno-politično
delo ni posebej ustrezalo, je takrat storil marsikaj koristnega za kul-
turo in izobraževanje, še posebej za knjižnice. V letih 1974– 1976 je
bil pomočnik ravnatelja (Jara Dolarja) in nato ravnatelj (1976–1980),
zadnji iz kroga strokovnjakov, kajti poslej so bili vodilni delavci Nuka
postavljeni strankarsko-politično. V letih svoje upravne in ravnateljske
službe je poskrbel za postavitev pravnih in programskih temeljev
slovenskega knjižničarstva in knjižnične mreže. Tedanja slovenska
skupščina je po vrsti sprejela nekaj pomembnih pravnih aktov s tega
področja; najprej koncepcijo sodobnega razvoja slovenskega knjižni-
čarstva, potem pa še zakona o obveznem oddajanju tiskov in zakon
o knjižničarstvu. Svoji matični ustanovi pa je Berčič začrtal daljnovi-
den program v spisu Razvoj slovenske nacionalne knjižnice (1978).
Strokovno bibliotekarsko zavzetost in odgovornost je od leta 1981
izpričeval kot višji predavatelj na katedri za knjižničarstvo Pedagoške
akademije v Ljubljani, že naslednje leto pa je bil izvoljen za rednega
profesorja. Leta 1987 je bil imenovan za predstojnika Oddelka za
bibliotekarstvo na Filozofski fakulteti, ki ga je v veliki meri ustanovil
sam in zanj pripravil strokovne in organizacijske podlage. Leto kasne-
je je bil izvoljen v naziv rednega profesorja za bibliotekarstvo. Upoko-
jil se je 1990 in prejel naziv zaslužni profesor.
281
