Page 279 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IX (2013), številka 17-18, ISSN 1408-8363
P. 279
MARKO KER[EVAN
Decorah, ZDA) prikaže vplivnost Vlačićeve teologije izvirnega greha
med ljudmi v Mansfeldu, v osrednji Nemčiji, ki so bili pripravljeni
vztrajati pri »flacijanskih« prepričanjih tudi po večletnih debatah in
po oboroženem posegu saškega deželnega kneza v letih 1574–75 v
prid pravovernih: mestni svet je raje šel v zapor, kot da bi javno zavr-
nil Vlačićevo učenje. Litvanska avtorica Dainora Pociute z univerze v
Vilni piše o Vlačićevem prispevku leta 1556 k prizadevanju, da bi li-
tovskega vojvodo Mikolaja Radzivilla (ki je postal protestant in usta-
novil litovsko evangeličansko Cerkev) pridobili za Augsburško vero-
izpoved. (Največjo vlogo pri tem je imel P. P. Vergerij, ki je kot odpo-
slanec württemberškega vojvode Krištofa tudi osebno obiskal Poljsko
in Litvo.) Na drugi strani so bili v tem primeru Calvin in Švicarji s
svojimi poslanci in pismi, pa tudi antitrinitarci, ki so potem za nekaj
časa postali zelo vplivni – in prav proti njim je nastopil Vlačić leta
1556. Prek Litve naj bi Vlačićeve knjige, kot piše avtorica – ki dobro
pozna tudi takratno slovensko in hrvaško versko sceno – prišle celo
v pravoslavni Kijev. Čisto poseben prispevek k poznavanju Vlačića je
članek Lucijana Mohorovića iz Labina o Matiji Vlačiću Iliriku mlaj-
šem, enem od sinov iz mnogoštevilne Vlačićeve družine, ki je dosegel
zavidljivo univerzitetno kariero v medicini in filozofiji.
Naj ob poudarjanju znanstvenosti prikazanega simpozija in izvr-
stnega zbornika, ki govori o naraščanju znanstvenega interesa (raz-
ličnih strok) za Vlačićevo delo, sklenem ta prikaz s povsem neznan-
stvenim vidikom, ki pa se Slovencem in slovenskemu protestantizmu
posvečeni reviji tako rekoč vsiljuje: primerjavo Trubarja in Vlačića. Ne
more biti dvoma, da imamo opraviti z dvema izjemno pomembnima
in hkrati dvema izjemno različnima osebnostima (srednje)evropske
reformacije. Trubar je tako rekoč vse svoje življenje in delo, tudi tisto
v Nemčiji, posvetil svojim »lubim Krajncem inu Slovenom«, za njiho-
vo odrešenje in dobrobit, za »Cerkev Božjo slovenskega jezika«. Za to
je iskal podpornike in zaveznike, (i)zbiral, presojal in povezoval raz-
lične ideje in pristope (ali se jim tudi izogibal, celo odrekal, če/ko je
menil, da bi bili temu v škodo). Zato je sklepal tudi kompromise, toda
bil pri tem samosvoj, samostojen in z omenjenega vidika načelen. Iz
širokega »tujega« sveta in znanja je črpal in izbiral tisto, kar je menil,
da je najboljše za ljudi njegove domovine.
277
Decorah, ZDA) prikaže vplivnost Vlačićeve teologije izvirnega greha
med ljudmi v Mansfeldu, v osrednji Nemčiji, ki so bili pripravljeni
vztrajati pri »flacijanskih« prepričanjih tudi po večletnih debatah in
po oboroženem posegu saškega deželnega kneza v letih 1574–75 v
prid pravovernih: mestni svet je raje šel v zapor, kot da bi javno zavr-
nil Vlačićevo učenje. Litvanska avtorica Dainora Pociute z univerze v
Vilni piše o Vlačićevem prispevku leta 1556 k prizadevanju, da bi li-
tovskega vojvodo Mikolaja Radzivilla (ki je postal protestant in usta-
novil litovsko evangeličansko Cerkev) pridobili za Augsburško vero-
izpoved. (Največjo vlogo pri tem je imel P. P. Vergerij, ki je kot odpo-
slanec württemberškega vojvode Krištofa tudi osebno obiskal Poljsko
in Litvo.) Na drugi strani so bili v tem primeru Calvin in Švicarji s
svojimi poslanci in pismi, pa tudi antitrinitarci, ki so potem za nekaj
časa postali zelo vplivni – in prav proti njim je nastopil Vlačić leta
1556. Prek Litve naj bi Vlačićeve knjige, kot piše avtorica – ki dobro
pozna tudi takratno slovensko in hrvaško versko sceno – prišle celo
v pravoslavni Kijev. Čisto poseben prispevek k poznavanju Vlačića je
članek Lucijana Mohorovića iz Labina o Matiji Vlačiću Iliriku mlaj-
šem, enem od sinov iz mnogoštevilne Vlačićeve družine, ki je dosegel
zavidljivo univerzitetno kariero v medicini in filozofiji.
Naj ob poudarjanju znanstvenosti prikazanega simpozija in izvr-
stnega zbornika, ki govori o naraščanju znanstvenega interesa (raz-
ličnih strok) za Vlačićevo delo, sklenem ta prikaz s povsem neznan-
stvenim vidikom, ki pa se Slovencem in slovenskemu protestantizmu
posvečeni reviji tako rekoč vsiljuje: primerjavo Trubarja in Vlačića. Ne
more biti dvoma, da imamo opraviti z dvema izjemno pomembnima
in hkrati dvema izjemno različnima osebnostima (srednje)evropske
reformacije. Trubar je tako rekoč vse svoje življenje in delo, tudi tisto
v Nemčiji, posvetil svojim »lubim Krajncem inu Slovenom«, za njiho-
vo odrešenje in dobrobit, za »Cerkev Božjo slovenskega jezika«. Za to
je iskal podpornike in zaveznike, (i)zbiral, presojal in povezoval raz-
lične ideje in pristope (ali se jim tudi izogibal, celo odrekal, če/ko je
menil, da bi bili temu v škodo). Zato je sklepal tudi kompromise, toda
bil pri tem samosvoj, samostojen in z omenjenega vidika načelen. Iz
širokega »tujega« sveta in znanja je črpal in izbiral tisto, kar je menil,
da je najboljše za ljudi njegove domovine.
277
