Page 234 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 234
RAZPRAVE, [TUDIJE
»afekt pričakovanja v ratiu, ratio v afektu pričakovanja – kombinat
docta spes« (Bloch, 1981a: 167; GA 5: 167). To upanje po Blochu opra-
vlja nalogo utopične funkcije, ki povezuje še-ne-zavedno s še-ne-na
stalim. Z upanjem nabita utopična funkcija na podlagi še-ne-zaved
nega, ki ga odkriva in uzavešča (še-ne-nezavedno mora »glede na
svoje dejanje postati zavedno, glede na vsebino pa znano«; Bloch,
1981a: 164; GA 5: 163) oblikuje cilj – še-ne-nastalo. Utopična funkci-
ja je kot »zavedno-znano« (prav tam) tisto upanje, ki ni več zgolj afekt,
ampak z objektivnim procesom samim posredovano kritično in an-
ticipirajoče védenje. Kot utopična funkcija, tj. kot upanje, delujejo
domišljijske predstave, ki anticipirajo drugačen, boljši svet (Bloch,
1981a: 164–165; GA 5: 163). Utopična funkcija je dejavna povsod, kjer
se oblikuje še-ne-nastalo – v znanosti, filozofiji, religiji, umetnosti in
ne samo v družbeni sferi.
O Blochovem razumevanju utopije in o tem, da Bloch utopične
funkcije ne povezuje le s socialnimi projekti in gibanji, veliko pove to,
da delovanje utopične funkcije razlaga zlasti ob primeru umetniške
ustvarjalnosti in ne ob primeru dozdajšnjih socialnih utopij, ki so
bile, kot ugotavlja, večinoma abstraktne, utopična funkcija v njih pa
še ni dozorela in ni bila povezana »z resnično tendenco naprej, v
boljše« (Bloch, 1981a: 165; GA 5: 164). Zrela utopična funkcija izhaja
iz tendenc stvarnosti in odkriva realne možnosti prihodnjega, zdaj
šnjega pa ne transcendira na transcendentni ravni (kot religija), tem-
več na imanentni ravni, tj. brez transcendence. Korelat in hkrati
oporišče utopične funkcije je po Blochu sam še nesklenjen svetovni
proces.
Utopična funkcija lahko po Blochu deluje samo, če za njo stoji
subjekt – individualni subjekt, jaz, oz. kolektivni subjekt, mi. »Za-
vedno-znano« upanje ni omahljivo, temveč nenehno govori: »Tako
mora biti, tako se mora zgoditi« (Bloch, 1981a: 168; GA 5: 167). Uto-
pično funkcijo namreč podpirata želja in volja, »tisto intenzivno v
preseganju« (prav tam). Voljo, ki stoji za utopično funkcijo, Bloch
ponazarja z metaforo »pokončne hoje«. Za pokončno hojo je potreben
življenjski pogum, ki ga je po Blochu (1986a: 252; GA 14, 332) odkri-
la stoa. Na življenjski pogum, v tem primeru finalni, se nanaša tudi
metafora tehtnice v Kantovih Sanjah duhovidca, »ki ni popolnoma
232
»afekt pričakovanja v ratiu, ratio v afektu pričakovanja – kombinat
docta spes« (Bloch, 1981a: 167; GA 5: 167). To upanje po Blochu opra-
vlja nalogo utopične funkcije, ki povezuje še-ne-zavedno s še-ne-na
stalim. Z upanjem nabita utopična funkcija na podlagi še-ne-zaved
nega, ki ga odkriva in uzavešča (še-ne-nezavedno mora »glede na
svoje dejanje postati zavedno, glede na vsebino pa znano«; Bloch,
1981a: 164; GA 5: 163) oblikuje cilj – še-ne-nastalo. Utopična funkci-
ja je kot »zavedno-znano« (prav tam) tisto upanje, ki ni več zgolj afekt,
ampak z objektivnim procesom samim posredovano kritično in an-
ticipirajoče védenje. Kot utopična funkcija, tj. kot upanje, delujejo
domišljijske predstave, ki anticipirajo drugačen, boljši svet (Bloch,
1981a: 164–165; GA 5: 163). Utopična funkcija je dejavna povsod, kjer
se oblikuje še-ne-nastalo – v znanosti, filozofiji, religiji, umetnosti in
ne samo v družbeni sferi.
O Blochovem razumevanju utopije in o tem, da Bloch utopične
funkcije ne povezuje le s socialnimi projekti in gibanji, veliko pove to,
da delovanje utopične funkcije razlaga zlasti ob primeru umetniške
ustvarjalnosti in ne ob primeru dozdajšnjih socialnih utopij, ki so
bile, kot ugotavlja, večinoma abstraktne, utopična funkcija v njih pa
še ni dozorela in ni bila povezana »z resnično tendenco naprej, v
boljše« (Bloch, 1981a: 165; GA 5: 164). Zrela utopična funkcija izhaja
iz tendenc stvarnosti in odkriva realne možnosti prihodnjega, zdaj
šnjega pa ne transcendira na transcendentni ravni (kot religija), tem-
več na imanentni ravni, tj. brez transcendence. Korelat in hkrati
oporišče utopične funkcije je po Blochu sam še nesklenjen svetovni
proces.
Utopična funkcija lahko po Blochu deluje samo, če za njo stoji
subjekt – individualni subjekt, jaz, oz. kolektivni subjekt, mi. »Za-
vedno-znano« upanje ni omahljivo, temveč nenehno govori: »Tako
mora biti, tako se mora zgoditi« (Bloch, 1981a: 168; GA 5: 167). Uto-
pično funkcijo namreč podpirata želja in volja, »tisto intenzivno v
preseganju« (prav tam). Voljo, ki stoji za utopično funkcijo, Bloch
ponazarja z metaforo »pokončne hoje«. Za pokončno hojo je potreben
življenjski pogum, ki ga je po Blochu (1986a: 252; GA 14, 332) odkri-
la stoa. Na življenjski pogum, v tem primeru finalni, se nanaša tudi
metafora tehtnice v Kantovih Sanjah duhovidca, »ki ni popolnoma
232
