Page 9 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 9
BESEDA UREDNIKA
gledovanja sočasnih virov ter analize razmerij med notranjeavstrijski-
mi deželnimi stanovi in deželnim vladarjem prikazuje Trubarjevo
Cerkovno ordningo kot politično dejanje. Hkrati po skoraj sto letih
prvič objavljamo slovenski prevod središčnega poglavja v Kidričevi
prvi znanstveni monografiji o Cerkovni ordningi, ki je izšla leta 1919 v
nemščini v Heidelbergu. Kidrič v njej izčrpno prikaže in analizira
edini takrat znani izvod tega Trubarjevega dela v Dresdenski knjižni-
ci. Ko je bil ta med II. svetovno vojno pri bombardiranju, kakor vse
kaže, uničen, je bil prav do leta 1971 Kidričev prikaz edini dokument,
ki je omogočal (posredni) vpogled v vsebino Trubarjevega cerkvenega
reda. Leta 1971 je bil v meandrih vatikanske knjižnice najden še en
izvod, ki je tja zašel v času tridesetletne vojne, ko so katoliški cesarski
vojaki zavzeli in izropali protestantski Heidelberg, kot del vojnega
plena pa poslali v Vatikan del tamkajšnje Bibliothece Palatine. Še do
lani je veljal za edini ohranjeni primerek.
Protestantska slovenska Biblija iz leta 1584 ni doživljala tako dra-
matičnih zasukov, vendar pa smo za rubriko Bilo je povedano tokrat s
prav posebnim namenom izbrali razpravo jezikoslovca Antona Brez-
nika iz leta 1917. Hoteli smo namreč opozoriti na nespodbitno in
nepogrešljivo mesto Dalmatinovega prevoda v nizanju slovenskih
lekcionarjev – začelo se je s Hrenovim – in sploh v slovenski literarni
tradiciji, saj so ga, v odlomkih seveda, zmeraj znova objavljali skoraj
do konca 18. stoletja in s tem ohranjali njegov visoki zgled slovenske-
ga knjižnega jezika.
Vpogled v pogosto spregledani znanstveni delež protestantov
(Bohorič, Megiser) v temelju slovenskega jezikoslovja – torej nekakšen
kontrapunkt Trubarjevemu organiziranju Cerkve slovenskega jezika
– pa po daljšem času odstira razprava Majde Merše o veljavi Megiser-
jevih dveh slovarjev (1592, 1603) in o njunih doslej še neraziskanih
razlikah v zajemanju in podajanju slovenskega besedja. Ob podatkih
o začetnikih slovenskega knjižnega jezika si kaže utrditi v zavesti tudi
podatek: Megiser je s svojim slovarskim delom kodificiral slovenski
knjižni jezik in njegovo gradivo uvrstil že nekaj desetletij po njegovem
rojstvu v ugledna evropska večjezična slovarja (prim. prikaz Majde
Merše v št. 3-4 naše revije leta 2006), iz katerih je potem črpalo na-
daljnje slovensko slovaropisje.
7
gledovanja sočasnih virov ter analize razmerij med notranjeavstrijski-
mi deželnimi stanovi in deželnim vladarjem prikazuje Trubarjevo
Cerkovno ordningo kot politično dejanje. Hkrati po skoraj sto letih
prvič objavljamo slovenski prevod središčnega poglavja v Kidričevi
prvi znanstveni monografiji o Cerkovni ordningi, ki je izšla leta 1919 v
nemščini v Heidelbergu. Kidrič v njej izčrpno prikaže in analizira
edini takrat znani izvod tega Trubarjevega dela v Dresdenski knjižni-
ci. Ko je bil ta med II. svetovno vojno pri bombardiranju, kakor vse
kaže, uničen, je bil prav do leta 1971 Kidričev prikaz edini dokument,
ki je omogočal (posredni) vpogled v vsebino Trubarjevega cerkvenega
reda. Leta 1971 je bil v meandrih vatikanske knjižnice najden še en
izvod, ki je tja zašel v času tridesetletne vojne, ko so katoliški cesarski
vojaki zavzeli in izropali protestantski Heidelberg, kot del vojnega
plena pa poslali v Vatikan del tamkajšnje Bibliothece Palatine. Še do
lani je veljal za edini ohranjeni primerek.
Protestantska slovenska Biblija iz leta 1584 ni doživljala tako dra-
matičnih zasukov, vendar pa smo za rubriko Bilo je povedano tokrat s
prav posebnim namenom izbrali razpravo jezikoslovca Antona Brez-
nika iz leta 1917. Hoteli smo namreč opozoriti na nespodbitno in
nepogrešljivo mesto Dalmatinovega prevoda v nizanju slovenskih
lekcionarjev – začelo se je s Hrenovim – in sploh v slovenski literarni
tradiciji, saj so ga, v odlomkih seveda, zmeraj znova objavljali skoraj
do konca 18. stoletja in s tem ohranjali njegov visoki zgled slovenske-
ga knjižnega jezika.
Vpogled v pogosto spregledani znanstveni delež protestantov
(Bohorič, Megiser) v temelju slovenskega jezikoslovja – torej nekakšen
kontrapunkt Trubarjevemu organiziranju Cerkve slovenskega jezika
– pa po daljšem času odstira razprava Majde Merše o veljavi Megiser-
jevih dveh slovarjev (1592, 1603) in o njunih doslej še neraziskanih
razlikah v zajemanju in podajanju slovenskega besedja. Ob podatkih
o začetnikih slovenskega knjižnega jezika si kaže utrditi v zavesti tudi
podatek: Megiser je s svojim slovarskim delom kodificiral slovenski
knjižni jezik in njegovo gradivo uvrstil že nekaj desetletij po njegovem
rojstvu v ugledna evropska večjezična slovarja (prim. prikaz Majde
Merše v št. 3-4 naše revije leta 2006), iz katerih je potem črpalo na-
daljnje slovensko slovaropisje.
7
