Page 241 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 241
NENAD H. VITOROVIĆ
»nevralgičnih točk« protestantske reformacije se bomo na tem mestu
osredotočili zgolj na implikacije (protestantsko razumljenega) evangelija
za vprašanje državne/oblastne monopolizacije njegove pretenzije po
resnici. Konkretno že v času 16. stoletja: ali so zahteve »magistratskih«
reformatorjev po »javni manifestaciji vere« (tj. regulaciji javnega izva-
janja religije posvetnih oblasti) konsistentne z njihovim razumevanjem
evangelija in Jezusovega kraljevanja? In za današnji čas: Ali so kristjani
sicer prisiljeni sprejeti de facto pluralnost, ne bi pa smeli sprejeti de jure
pluralizma (McKay, 2005: 252 isl.), ali pa bi si, nasprotno, morali celo
prizadevati za normativni pluralizem (Helm, 2005: 189)?
2
Naj že na začetku obravnave mandata svetne oblasti, kakor so jo vi-
deli reformatorji, poudarim, da je vprašanje »javne manifestacije vere«
v kontekstu 16. stoletja nekaj povsem drugega kakor poziv posvetnim
oblastem, da na področju svoje vladavine odpravijo papeštvo. Na prvi
pogled bi se namreč lahko zdelo, da gre za dve plati istega kovanca,
vendar ni tako. Poziv k odpravi papeštva je bil nekaj drugega, ker si je
cerkvena hierarhija lastila vrhovno oblast, tj. od posvetnih oblasti je
terjala poslušnost sebi (v zadnji instanci papežu). Zato se, na primer,
Luthrovi argumenti v pozivu Krščanskemu plemstvu nemškega rodu o
izboljšanju krščanskih razmer (1520) gibljejo na povsem drugačni ravni
od tistih v spisu O svetni gosposki – v kolikšni meri smo ji dolžni poslušnost
(1523). Ne gre za neskladje, ki bi bilo posledica Luthrovega taktiziranja
tri leta pozneje: predmet političnega vprašanja se bistveno razlikuje;
deli pa se ujemata in dopolnjujeta. Tako Luther v prvem ugotavlja, da so
»rimljanovci« s tem, ko si lastijo oblast nad svetno gosposko in izključno
pravico razlagati Pismo kot tudi izključno pravico sklicati koncil, »ukradli
vse tri šibe, da bi lahko ostali nekaznovani« (Luther, 1520/2002: 89 isl.).
Z drugimi besedami: postali so nedotakljivi. S tem pa tudi neposredno
onemogočajo izvajanje Jezusove vladavine v občestvu:
rirajo, sem pisal v predstavitvi politične teologije Jürgena Moltmana (Vitorović, 2006:
265–277).
239
»nevralgičnih točk« protestantske reformacije se bomo na tem mestu
osredotočili zgolj na implikacije (protestantsko razumljenega) evangelija
za vprašanje državne/oblastne monopolizacije njegove pretenzije po
resnici. Konkretno že v času 16. stoletja: ali so zahteve »magistratskih«
reformatorjev po »javni manifestaciji vere« (tj. regulaciji javnega izva-
janja religije posvetnih oblasti) konsistentne z njihovim razumevanjem
evangelija in Jezusovega kraljevanja? In za današnji čas: Ali so kristjani
sicer prisiljeni sprejeti de facto pluralnost, ne bi pa smeli sprejeti de jure
pluralizma (McKay, 2005: 252 isl.), ali pa bi si, nasprotno, morali celo
prizadevati za normativni pluralizem (Helm, 2005: 189)?
2
Naj že na začetku obravnave mandata svetne oblasti, kakor so jo vi-
deli reformatorji, poudarim, da je vprašanje »javne manifestacije vere«
v kontekstu 16. stoletja nekaj povsem drugega kakor poziv posvetnim
oblastem, da na področju svoje vladavine odpravijo papeštvo. Na prvi
pogled bi se namreč lahko zdelo, da gre za dve plati istega kovanca,
vendar ni tako. Poziv k odpravi papeštva je bil nekaj drugega, ker si je
cerkvena hierarhija lastila vrhovno oblast, tj. od posvetnih oblasti je
terjala poslušnost sebi (v zadnji instanci papežu). Zato se, na primer,
Luthrovi argumenti v pozivu Krščanskemu plemstvu nemškega rodu o
izboljšanju krščanskih razmer (1520) gibljejo na povsem drugačni ravni
od tistih v spisu O svetni gosposki – v kolikšni meri smo ji dolžni poslušnost
(1523). Ne gre za neskladje, ki bi bilo posledica Luthrovega taktiziranja
tri leta pozneje: predmet političnega vprašanja se bistveno razlikuje;
deli pa se ujemata in dopolnjujeta. Tako Luther v prvem ugotavlja, da so
»rimljanovci« s tem, ko si lastijo oblast nad svetno gosposko in izključno
pravico razlagati Pismo kot tudi izključno pravico sklicati koncil, »ukradli
vse tri šibe, da bi lahko ostali nekaznovani« (Luther, 1520/2002: 89 isl.).
Z drugimi besedami: postali so nedotakljivi. S tem pa tudi neposredno
onemogočajo izvajanje Jezusove vladavine v občestvu:
rirajo, sem pisal v predstavitvi politične teologije Jürgena Moltmana (Vitorović, 2006:
265–277).
239
