Page 15 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 15
BOŽIDAR DEBENJAK
Frankfurtu). 1801–1807 predava na univerzi v Jeni, v tem času nastane
Fenomenologija duha; po zmagi Francozov postane življenje v Jeni ne-
mogoče, nato je eno leto urednik časopisa v Bambergu, potem od 1806
do 1816 ravnatelj srednje šole v Nürnbergu; v tem času nastane Znanost
logike; nato je dve leti profesor na univerzi v Heidelbergu, tu izide En-
ciklopedija filozofskih znanosti. Zatem je od 1818 do smrti profesor na
znameniti Humboldtovi univerzi v Berlinu. Tu sam izda Filozofijo prava
(ali Filozofijo pravice) ter drugo in tretjo izdajo Enciklopedije. Velik vpliv
imajo njegova predavanja o estetiki, o filozofiji zgodovine, o filozofiji
religije ter o zgodovini filozofije, ki jih po njegovi smrti izdajo njegovi
učenci na podlagi Heglovih rokopisov in zapiskov slušateljev. Zaslovel je
že za življenja, zlasti v berlinskem obdobju. Zanimiva je anekdota o tem,
kako je Schopenhauer skušal s predavanji konkurirati Heglu in napo-
vedal svoja predavanja ob isti uri; pri Heglu je bilo okoli sto slušateljev,
pri Schopenhauerju pa dvakrat po dva ali trije, tretjič pa nobenega. Po
smrti so se učenci razdelili v dva tabora: t. i. staroheglovci so prisegali na
filozofski sistem, t. i. mladoheglovci pa na metodo. Pri tem je zanimivo,
da sta mladoheglovca David Friedrich Strauss in Bruno Bauer veliko po-
zornost posvečala filozofiji religije. Straussovo Jezusovo življenje je imel v
svoji knjižnici tudi Prešeren; Prešernova misel ni brez vplivov heglovstva.
Na mladoheglovstvo sta se v svojih začetkih navezovala vsak posebej
tudi Karl Marx in Friedrich Engels. Pozneje sta se v svojih delih na drug
način navezovala na Hegla, Marx denimo izrecno v Kapitalu, svoje delo
Osemnajsti brumaire pa kar začenja s Heglovo mislijo, da se osebnosti
in dogodki v zgodovini ponavljajo dvakrat.
Heglova filozofija pa je – tako kot malo pred njo Kantova – dobila
nadaljevanje v novoheglovstvu, tako v Nemčiji kot v Italiji (naj ome-
nim poleg neapeljske šole zlasti Benedetta Croceja, ki ni bil tuj Josipu
Vidmarju). V začetku 20. stoletja je nastala z Wilhelmom Dieltheyem
»heglovska renesansa«, ki je dajala poudarek »mlademu Heglu«, in nanjo
se je navezovala francoska linija v tridesetih do petdesetih letih (Kojeve,
Hyppolite), v istem času nastane Lukacsev Mladi Hegel; na Hegla se v
frankfurtski šoli navezujeta Marcuse in Adorno, Italijo pa v petdesetih
in šestdesetih letih zastopata dve heglovski šoli: eno predstavlja Galvano
Della Volpe (in njegov učenec Mario Rossi), drugo Cesare Luporini.
13
Frankfurtu). 1801–1807 predava na univerzi v Jeni, v tem času nastane
Fenomenologija duha; po zmagi Francozov postane življenje v Jeni ne-
mogoče, nato je eno leto urednik časopisa v Bambergu, potem od 1806
do 1816 ravnatelj srednje šole v Nürnbergu; v tem času nastane Znanost
logike; nato je dve leti profesor na univerzi v Heidelbergu, tu izide En-
ciklopedija filozofskih znanosti. Zatem je od 1818 do smrti profesor na
znameniti Humboldtovi univerzi v Berlinu. Tu sam izda Filozofijo prava
(ali Filozofijo pravice) ter drugo in tretjo izdajo Enciklopedije. Velik vpliv
imajo njegova predavanja o estetiki, o filozofiji zgodovine, o filozofiji
religije ter o zgodovini filozofije, ki jih po njegovi smrti izdajo njegovi
učenci na podlagi Heglovih rokopisov in zapiskov slušateljev. Zaslovel je
že za življenja, zlasti v berlinskem obdobju. Zanimiva je anekdota o tem,
kako je Schopenhauer skušal s predavanji konkurirati Heglu in napo-
vedal svoja predavanja ob isti uri; pri Heglu je bilo okoli sto slušateljev,
pri Schopenhauerju pa dvakrat po dva ali trije, tretjič pa nobenega. Po
smrti so se učenci razdelili v dva tabora: t. i. staroheglovci so prisegali na
filozofski sistem, t. i. mladoheglovci pa na metodo. Pri tem je zanimivo,
da sta mladoheglovca David Friedrich Strauss in Bruno Bauer veliko po-
zornost posvečala filozofiji religije. Straussovo Jezusovo življenje je imel v
svoji knjižnici tudi Prešeren; Prešernova misel ni brez vplivov heglovstva.
Na mladoheglovstvo sta se v svojih začetkih navezovala vsak posebej
tudi Karl Marx in Friedrich Engels. Pozneje sta se v svojih delih na drug
način navezovala na Hegla, Marx denimo izrecno v Kapitalu, svoje delo
Osemnajsti brumaire pa kar začenja s Heglovo mislijo, da se osebnosti
in dogodki v zgodovini ponavljajo dvakrat.
Heglova filozofija pa je – tako kot malo pred njo Kantova – dobila
nadaljevanje v novoheglovstvu, tako v Nemčiji kot v Italiji (naj ome-
nim poleg neapeljske šole zlasti Benedetta Croceja, ki ni bil tuj Josipu
Vidmarju). V začetku 20. stoletja je nastala z Wilhelmom Dieltheyem
»heglovska renesansa«, ki je dajala poudarek »mlademu Heglu«, in nanjo
se je navezovala francoska linija v tridesetih do petdesetih letih (Kojeve,
Hyppolite), v istem času nastane Lukacsev Mladi Hegel; na Hegla se v
frankfurtski šoli navezujeta Marcuse in Adorno, Italijo pa v petdesetih
in šestdesetih letih zastopata dve heglovski šoli: eno predstavlja Galvano
Della Volpe (in njegov učenec Mario Rossi), drugo Cesare Luporini.
13
