Page 16 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 16
RAZPRAVE, ŠTUDIJE
Med prevodi Heglovih knjig v slovenščino sta objavljeni Fenomeno-
logija duha l. 1998 in leto kasneje Um v zgodovini, to sta moja prevoda,
sledila je Znanost logike in lani Filozofija pravice, oboje v prevodu Zdrav-
ka Kobeta. Izšli so tudi odlomki iz Estetike, letos pa prvi del Predavanj o
filozofiji religije. Heglova filozofija je močno vplivala na Slavoja Žižka in
Mladena Dolarja. Lani pa je bilo v Ljubljani ustanovljeno Mednarodno
heglovsko društvo Aufhebung.
3
Kamorkoli pogledamo v Hegla, povsod najdemo reference na refor-
macijo in Luthra. Že če vzamemo lok napredovanja duha v ideji svobode,
nam Hegel pravi: ideja svobode je nastopila svojo pot s krščanstvom,
skupaj z idejama enakosti in bratstva. Človek ima svobodno voljo; vsi
ljudje so bratje (in sestre); Bog ne gleda na osebo – vse to so ključni nauki
krščanstva. Toda nastop krščanstva v rimskem imperiju ni zadoščal, da
bi se te ideje uveljavile v življenju. Tudi v srednjem veku, ki ga Hegel
imenuje »krščansko-germanski svet«, te tri velike ideje niso vladale. Ob
vstopu v novi vek jih je najprej morala obnoviti reformacija, ta duhovna
revolucija, šele potem pa so te ideje postale politične in se po potrebi
uveljavile tudi s politično revolucijo.
Revolucija tu pomeni tudi vrnitev k temeljem. Zato pravi Hegel, da
»je luthrovska reformacija vero pripeljala nazaj v prva stoletja«, torej v
čas evangelijev in Pavlovih pisem.2
Takole Hegel karakterizira zgodovinski pomen reformacije:
Glavna revolucija je nastopila v Luthrovi reformaciji, ko je iz neskončne
razdvojenosti in grozne trde vzgoje, v kateri je stal trdovratni germanski
značaj in katero je moral prehoditi, duh prišel do zavesti sprave samega
sebe, in sicer v tej podobi, da mora [sprava] biti izvršena v duhu. Iz tistega
onstranskega je bil človek poklican v prezenco duha, in zemlja in njena
telesa, človeške kreposti in nravnost, lastno srce in lastna vest sta mu
začela nekaj veljati. Če tako v Cerkvi zakonska zveza kajpada ni veljala za
2 Glej Predavanja o zgodovini filozofije (TWA 18, 53–54), enako v Predavanjih o filo-
zofiji religije (TWA 16, 53–54) oz. slovenski prevod (Hegel 2015, 41).
14
Med prevodi Heglovih knjig v slovenščino sta objavljeni Fenomeno-
logija duha l. 1998 in leto kasneje Um v zgodovini, to sta moja prevoda,
sledila je Znanost logike in lani Filozofija pravice, oboje v prevodu Zdrav-
ka Kobeta. Izšli so tudi odlomki iz Estetike, letos pa prvi del Predavanj o
filozofiji religije. Heglova filozofija je močno vplivala na Slavoja Žižka in
Mladena Dolarja. Lani pa je bilo v Ljubljani ustanovljeno Mednarodno
heglovsko društvo Aufhebung.
3
Kamorkoli pogledamo v Hegla, povsod najdemo reference na refor-
macijo in Luthra. Že če vzamemo lok napredovanja duha v ideji svobode,
nam Hegel pravi: ideja svobode je nastopila svojo pot s krščanstvom,
skupaj z idejama enakosti in bratstva. Človek ima svobodno voljo; vsi
ljudje so bratje (in sestre); Bog ne gleda na osebo – vse to so ključni nauki
krščanstva. Toda nastop krščanstva v rimskem imperiju ni zadoščal, da
bi se te ideje uveljavile v življenju. Tudi v srednjem veku, ki ga Hegel
imenuje »krščansko-germanski svet«, te tri velike ideje niso vladale. Ob
vstopu v novi vek jih je najprej morala obnoviti reformacija, ta duhovna
revolucija, šele potem pa so te ideje postale politične in se po potrebi
uveljavile tudi s politično revolucijo.
Revolucija tu pomeni tudi vrnitev k temeljem. Zato pravi Hegel, da
»je luthrovska reformacija vero pripeljala nazaj v prva stoletja«, torej v
čas evangelijev in Pavlovih pisem.2
Takole Hegel karakterizira zgodovinski pomen reformacije:
Glavna revolucija je nastopila v Luthrovi reformaciji, ko je iz neskončne
razdvojenosti in grozne trde vzgoje, v kateri je stal trdovratni germanski
značaj in katero je moral prehoditi, duh prišel do zavesti sprave samega
sebe, in sicer v tej podobi, da mora [sprava] biti izvršena v duhu. Iz tistega
onstranskega je bil človek poklican v prezenco duha, in zemlja in njena
telesa, človeške kreposti in nravnost, lastno srce in lastna vest sta mu
začela nekaj veljati. Če tako v Cerkvi zakonska zveza kajpada ni veljala za
2 Glej Predavanja o zgodovini filozofije (TWA 18, 53–54), enako v Predavanjih o filo-
zofiji religije (TWA 16, 53–54) oz. slovenski prevod (Hegel 2015, 41).
14
