Page 19 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 19
BOŽIDAR DEBENJAK
neki subjektiven način, je tako le v posameznem, čisto nekaj drugega pa
je neko obče veliko zlo v tako veliki in obči stvari, kot je neka Cerkev.
Izkvara Cerkve se je razvila iz nje same; svoj princip ima ravno v tem,
da je v njej tole kot nekaj čutnega, da se vnanjsko kot tako nahaja znotraj
nje same. […] Takšno določilo, ki je že od nekdaj v Cerkvi, se nujno
v njej razvije kot izkvara, če nima več nobenega odpora, če je postalo
trdno. (TWA 12, 492)6
In dalje:
Da bi razumeli ta boj proti Cerkvi, je treba brati nekatere Luthrove spise,
kajti današnja Cerkev sploh ni več v tistem stanju, proti kateremu se
je bojeval; tudi katoliška Cerkev se je očistila z reformiranjem v sebi.
Pobližji povod reformacije je dovolj znan. Šlo je za nesramni in sra-
motni posel kramarije z odpustki in običaj, da se zlo in greh poravnava
z denarjem. Vendar je glede na celoto povod irelevanten; če je zadeva
nujna na sebi in za sebe ter je duh v sebi zrel, se stvar lahko pojavi na
ta ali drug način. Takšna zadeva tudi ni vezana na neki individuum,
kot tu npr. na Luthra, temveč čas sam ustvari velike individue. (Hegel
1988, 877)7
V čem je bila torej ta »izkvara« (Verderben)? Eden njenih bistvenih
elementov je bil ta, da se je srednjeveška Cerkev, pravi Hegel, »ki je
imela upravljati ono sveto, sama pogreznila v vso posvetnost« (TWA
12, 416). Cerkev je torej hotela vladati nad vso posvetno oblastjo, zato
je bilo nasprotje med Cerkvijo in državo programirano. V prvi polovici
šestnajstega stoletja se je potem posvetnost zavedela, »da ima tudi ona
neko pravico v človekovi nravnosti, pravnosti, poštenosti in dejavnosti.
Zavest upravičenosti samega sebe nastopi, tako da se ponovno vzpostavi
krščanska svoboda. Krščanski princip je zdaj prestal strahotno vzgojo
omike in najprej mu je prek reformacije dana njegova resnica in de-
janskost. […] Princip svobodnega duha je tu postal prapor sveta, in iz
tega principa se razvijejo obča načela uma«. (TWA 12, 416–17) 8
6 Predavanja o filozofiji zgodovine.
7 Predavanja o filozofiji svetovne zgodovine.
8 Predavanja o filozofiji zgodovine.
17
neki subjektiven način, je tako le v posameznem, čisto nekaj drugega pa
je neko obče veliko zlo v tako veliki in obči stvari, kot je neka Cerkev.
Izkvara Cerkve se je razvila iz nje same; svoj princip ima ravno v tem,
da je v njej tole kot nekaj čutnega, da se vnanjsko kot tako nahaja znotraj
nje same. […] Takšno določilo, ki je že od nekdaj v Cerkvi, se nujno
v njej razvije kot izkvara, če nima več nobenega odpora, če je postalo
trdno. (TWA 12, 492)6
In dalje:
Da bi razumeli ta boj proti Cerkvi, je treba brati nekatere Luthrove spise,
kajti današnja Cerkev sploh ni več v tistem stanju, proti kateremu se
je bojeval; tudi katoliška Cerkev se je očistila z reformiranjem v sebi.
Pobližji povod reformacije je dovolj znan. Šlo je za nesramni in sra-
motni posel kramarije z odpustki in običaj, da se zlo in greh poravnava
z denarjem. Vendar je glede na celoto povod irelevanten; če je zadeva
nujna na sebi in za sebe ter je duh v sebi zrel, se stvar lahko pojavi na
ta ali drug način. Takšna zadeva tudi ni vezana na neki individuum,
kot tu npr. na Luthra, temveč čas sam ustvari velike individue. (Hegel
1988, 877)7
V čem je bila torej ta »izkvara« (Verderben)? Eden njenih bistvenih
elementov je bil ta, da se je srednjeveška Cerkev, pravi Hegel, »ki je
imela upravljati ono sveto, sama pogreznila v vso posvetnost« (TWA
12, 416). Cerkev je torej hotela vladati nad vso posvetno oblastjo, zato
je bilo nasprotje med Cerkvijo in državo programirano. V prvi polovici
šestnajstega stoletja se je potem posvetnost zavedela, »da ima tudi ona
neko pravico v človekovi nravnosti, pravnosti, poštenosti in dejavnosti.
Zavest upravičenosti samega sebe nastopi, tako da se ponovno vzpostavi
krščanska svoboda. Krščanski princip je zdaj prestal strahotno vzgojo
omike in najprej mu je prek reformacije dana njegova resnica in de-
janskost. […] Princip svobodnega duha je tu postal prapor sveta, in iz
tega principa se razvijejo obča načela uma«. (TWA 12, 416–17) 8
6 Predavanja o filozofiji zgodovine.
7 Predavanja o filozofiji svetovne zgodovine.
8 Predavanja o filozofiji zgodovine.
17
