Page 17 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 17
BOŽIDAR DEBENJAK
nekaj nenravnega, pa sta vendar odpovedovanje in neporočenost imela
višjo veljavo, medtem ko se je zdaj zakonska zveza prikazovala kot nekaj
božjega. Revščina je veljala za višjo kot posest in živeti od miloščine za
višje kot pošteno se prehranjevati z delom svojih rok; zdaj pa se vé, da
tisto bolj nravno ni revščina kot smoter, temveč živeti od svojega dela
in se veseliti tega, kar proizvedeš. Pokorščina, slepa, človeško svobodo
zatirajoča pokorščina je bila tisto tretje, nasprotno pa je se je zdaj vedelo,
da je poleg zakonske zveze in posesti božja tudi svoboda. (TWA 20, 49)3
Spremenjen je torej sistem vrednot: prej je Cerkev povzdigovala
askezo, duhovniški in redovniški celibat je veljal več kot zakonska zve-
za, siromašni ali beraški redovi z življenjem od miloščine so veljali za
vrhunec služenja Bogu, pokorščina je bila ideal. Novi sistem vrednot
postavlja v hierarhiji zakonsko zvezo daleč nad celibat, življenje od dela
svojih rok nad miloščino in pošteno pridobljeno bogastvo nad revščino,
poudarek je na svobodi.
In malo niže:
To je zdaj tisto, kar je luthrovska vera, da človek stoji v razmerju do Boga
[…]; njegova pobožnost in up njegovega zveličanja in vse drugo terja,
da je zraven njegovo srce, njegova intima [Innerstes]. Zahtevan je njegov
občutek, njegova vera, kratkomalo tisto njegovo, – njegova subjektiv-
nost, intimna zagotovost sebe samega; le to lahko pride resničnostno
v poštev v odnosu do Boga: Človek sam mora na sebi samem v svojem
srcu opraviti pokoro, kesanje, in njegovo srce mora biti napolnjeno s
Svetim duhom. Tako je tu princip subjektivnosti, čistega odnosa do
mene, svoboda, ne le pripoznan, temveč je kratkomalo zahtevano, da
gre v kultu, v religiji le zanj. To je najvišja potrditev principa, da le-ta
velja le pred Bogom, da je potrebna le vera lastnega srca, premago-
vanje lastnega srca; s tem je potem ta princip krščanske svobode šele
vzpostavljen in spravljen do zavesti, do resničnostne zavesti. S tem je
bilo v intimo človeka postavljeno neko mesto, za katero edinole gre,
na katerem je le pri sebi in pri Bogu; in pri Bogu je on le kot on sam, v
vesti naj bo doma pri sebi. Te hišne pravice naj ne morejo motiti drugi;
nihče naj si ne lasti pravice, da bi v njej veljal. Vsa vnanjskost v odno-
su do mene je izgnana, ravnotako vnanjskost hostije: le v použitju in
3 Predavanja o zgodovini filozofije zajemajo zadnje 3 zvezke Suhrkampove Theorie
Werkausgabe: TWA 18–20.
15
nekaj nenravnega, pa sta vendar odpovedovanje in neporočenost imela
višjo veljavo, medtem ko se je zdaj zakonska zveza prikazovala kot nekaj
božjega. Revščina je veljala za višjo kot posest in živeti od miloščine za
višje kot pošteno se prehranjevati z delom svojih rok; zdaj pa se vé, da
tisto bolj nravno ni revščina kot smoter, temveč živeti od svojega dela
in se veseliti tega, kar proizvedeš. Pokorščina, slepa, človeško svobodo
zatirajoča pokorščina je bila tisto tretje, nasprotno pa je se je zdaj vedelo,
da je poleg zakonske zveze in posesti božja tudi svoboda. (TWA 20, 49)3
Spremenjen je torej sistem vrednot: prej je Cerkev povzdigovala
askezo, duhovniški in redovniški celibat je veljal več kot zakonska zve-
za, siromašni ali beraški redovi z življenjem od miloščine so veljali za
vrhunec služenja Bogu, pokorščina je bila ideal. Novi sistem vrednot
postavlja v hierarhiji zakonsko zvezo daleč nad celibat, življenje od dela
svojih rok nad miloščino in pošteno pridobljeno bogastvo nad revščino,
poudarek je na svobodi.
In malo niže:
To je zdaj tisto, kar je luthrovska vera, da človek stoji v razmerju do Boga
[…]; njegova pobožnost in up njegovega zveličanja in vse drugo terja,
da je zraven njegovo srce, njegova intima [Innerstes]. Zahtevan je njegov
občutek, njegova vera, kratkomalo tisto njegovo, – njegova subjektiv-
nost, intimna zagotovost sebe samega; le to lahko pride resničnostno
v poštev v odnosu do Boga: Človek sam mora na sebi samem v svojem
srcu opraviti pokoro, kesanje, in njegovo srce mora biti napolnjeno s
Svetim duhom. Tako je tu princip subjektivnosti, čistega odnosa do
mene, svoboda, ne le pripoznan, temveč je kratkomalo zahtevano, da
gre v kultu, v religiji le zanj. To je najvišja potrditev principa, da le-ta
velja le pred Bogom, da je potrebna le vera lastnega srca, premago-
vanje lastnega srca; s tem je potem ta princip krščanske svobode šele
vzpostavljen in spravljen do zavesti, do resničnostne zavesti. S tem je
bilo v intimo človeka postavljeno neko mesto, za katero edinole gre,
na katerem je le pri sebi in pri Bogu; in pri Bogu je on le kot on sam, v
vesti naj bo doma pri sebi. Te hišne pravice naj ne morejo motiti drugi;
nihče naj si ne lasti pravice, da bi v njej veljal. Vsa vnanjskost v odno-
su do mene je izgnana, ravnotako vnanjskost hostije: le v použitju in
3 Predavanja o zgodovini filozofije zajemajo zadnje 3 zvezke Suhrkampove Theorie
Werkausgabe: TWA 18–20.
15
