Page 20 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 20
RAZPRAVE, ŠTUDIJE
Posvetnost Cerkve se kaže ne le kot njen poseg po posvetni oblasti,
temveč tudi kot vsakovrsten kult relikvij, kot iskanje navidezne konkret-
nosti, ali, kot pravi Hegel, razum »pri jabolku v raju sprašuje, v katero
sorto jabolk je spadalo«. Na koncu je »vladavina Cerkve postala čisto
posvetna, prešla v gospostvo, obvladovanje, bogastvo, zemljiško posest,
[…] ta izenačitev s posvetnim pa je potekala za Cerkev na način, ki
je pokvarjenost. Ostudne navade in slabe strasti, samovolja, pohota,
podkupljivost, razuzdanost, pohlep, grehota so se znašli v njej«. (TWA
19, 594,595)
In tudi v evharistiji se je zgodilo, da je zavladala reč. A o tem malo
pozneje.
5
Poglejmo zdaj, kaj Hegel govori posebej o Luthru. Ugotavlja pred-
vsem, da »je glede na celoto povod irelevanten; če je zadeva nujna na
sebi in za sebe ter je duh v sebi zrel, se stvar lahko pojavi na ta ali drug
način. Takšna zadeva tudi ni vezana na neki individuum, kot tu npr. na
Luthra, temveč čas sam ustvari velike individue«. Tako govori Hegel v
predavanjih o filozofiji svetovne zgodovine. Luther je bil torej osebnost,
v kateri se je uveljavila zahteva duha.
Ko je Luther 31. oktobra 1517 nabil na cerkvena vrata v Wittenbergu
latinsko besedilo 95 tez, je pričakoval teološki diskurz. Toda latinski
tekst so hipoma prevedli v nemščino in je zbudil javno razpravljanje,
enako v teoloških kot v laičnih krogih. Prodajanje odpustkov je namreč
Luthra prizadelo v živo; sam se je najbolj mučil z vprašanjem Božjega
odpuščanja, torej problema, ali lahko upamo, da nam bodo odpuščena
huda ali zla dejanja. Kot spovednik je marsikomu odklonil odvezo; zdaj
pa so prihajali k njemu kupci »odpustkov« in mu z njimi mahali pred
nosom. Potem ko ogorčeno pismo pristojnemu škofu ni zaleglo, se je
Luther odločil za javno teološko debato, z znanim rezultatom.
Luthrova kritika je merila v teološko utemeljitev odpustkov: po nauku
rimske Cerkve so bila za Božjo naklonjenost pomembna različna namen-
ska »dobra dela«, med katera so bila všteta tudi darila Cerkvi; in Cerkev
je bila posrednica med Bogom in verniki, tako da je njena hierarhija
lahko celo izdajala odpustke, te certifikate odrešenja. Vrh hierarhije je
18
Posvetnost Cerkve se kaže ne le kot njen poseg po posvetni oblasti,
temveč tudi kot vsakovrsten kult relikvij, kot iskanje navidezne konkret-
nosti, ali, kot pravi Hegel, razum »pri jabolku v raju sprašuje, v katero
sorto jabolk je spadalo«. Na koncu je »vladavina Cerkve postala čisto
posvetna, prešla v gospostvo, obvladovanje, bogastvo, zemljiško posest,
[…] ta izenačitev s posvetnim pa je potekala za Cerkev na način, ki
je pokvarjenost. Ostudne navade in slabe strasti, samovolja, pohota,
podkupljivost, razuzdanost, pohlep, grehota so se znašli v njej«. (TWA
19, 594,595)
In tudi v evharistiji se je zgodilo, da je zavladala reč. A o tem malo
pozneje.
5
Poglejmo zdaj, kaj Hegel govori posebej o Luthru. Ugotavlja pred-
vsem, da »je glede na celoto povod irelevanten; če je zadeva nujna na
sebi in za sebe ter je duh v sebi zrel, se stvar lahko pojavi na ta ali drug
način. Takšna zadeva tudi ni vezana na neki individuum, kot tu npr. na
Luthra, temveč čas sam ustvari velike individue«. Tako govori Hegel v
predavanjih o filozofiji svetovne zgodovine. Luther je bil torej osebnost,
v kateri se je uveljavila zahteva duha.
Ko je Luther 31. oktobra 1517 nabil na cerkvena vrata v Wittenbergu
latinsko besedilo 95 tez, je pričakoval teološki diskurz. Toda latinski
tekst so hipoma prevedli v nemščino in je zbudil javno razpravljanje,
enako v teoloških kot v laičnih krogih. Prodajanje odpustkov je namreč
Luthra prizadelo v živo; sam se je najbolj mučil z vprašanjem Božjega
odpuščanja, torej problema, ali lahko upamo, da nam bodo odpuščena
huda ali zla dejanja. Kot spovednik je marsikomu odklonil odvezo; zdaj
pa so prihajali k njemu kupci »odpustkov« in mu z njimi mahali pred
nosom. Potem ko ogorčeno pismo pristojnemu škofu ni zaleglo, se je
Luther odločil za javno teološko debato, z znanim rezultatom.
Luthrova kritika je merila v teološko utemeljitev odpustkov: po nauku
rimske Cerkve so bila za Božjo naklonjenost pomembna različna namen-
ska »dobra dela«, med katera so bila všteta tudi darila Cerkvi; in Cerkev
je bila posrednica med Bogom in verniki, tako da je njena hierarhija
lahko celo izdajala odpustke, te certifikate odrešenja. Vrh hierarhije je
18
