Page 222 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 222
ŠTUDIJSKI VEČERI
Božidar Debenjak
ODRINJENE JEZUSOVE UČENKE
IZ NOVEGA TESTAMENTA
Vprašanje, ali je Jezus za svoje učence priznaval samo moške, je med
krščanskimi Cerkvami do danes kontroverzno; med drugim na njem
temelji zavračanje ženskega duhovništva v RKC in še nekaterih Cerkvah.
Zato je vredno truda, da si ogledamo, kakšna pričevanja so se ohranila
v evangelijih in pri Pavlu, pa tudi drugod v zgodnjekrščanski literaturi.
1
Pri tem ne smemo pozabiti, da je med Jezusovim odhodom in zapi-
som evangelijev minilo kar precej let. Jezus je bil najverjetneje križan v
petek, 13. nisana (7. aprila) leta 30 (manj verjetno 3. aprila 33). Učenci
širijo njegov nauk ustno po spominu, šele pozneje nastanejo prve zbirke
izrekov ter prilik. Te zbirke so bile verjetno najprej v aramejščini, jeziku, v
katerem je govoril Jezus, potem pa so bile prevedene v grščino. Prvi znani
zapisi nauka so Pavlova pisma (leta 50–57, v grščini), prvo Petrovo pismo
morda 67, evangelij po Marku 70, deset let pozneje evangelija po Mateju
in Luki, okrog 85 (ali pozneje) evangelij po Janezu in tri Janezova pisma,
okrog 95 Apokalipsa, šele 120 drugo Petrovo pismo.1 Pred zapisom tako
Pavlovih pisem kot evangelijev pa so obstajale različne zbirke Jezusovih
izrekov in prilik; iz Pavla se jih ne da posebej izluščiti. Trije sinoptiki
so uporabljali vsaj štiri: ena je bila prevzeta in zaokrožena v evangelij
po Marku, in to sta uporabljala pisec, znan kot Matej, in pisec, znan
kot Luka, ter jo preoblikovala, vanjo pa sta različno vnašala iz drugega
1 Podatki po Neue Jerusalemer Bibel, ki je tu avtoritativen vir. Drugačne datacije predlaga
redaktor Zgodnjekrščanskih spisov.
220
Božidar Debenjak
ODRINJENE JEZUSOVE UČENKE
IZ NOVEGA TESTAMENTA
Vprašanje, ali je Jezus za svoje učence priznaval samo moške, je med
krščanskimi Cerkvami do danes kontroverzno; med drugim na njem
temelji zavračanje ženskega duhovništva v RKC in še nekaterih Cerkvah.
Zato je vredno truda, da si ogledamo, kakšna pričevanja so se ohranila
v evangelijih in pri Pavlu, pa tudi drugod v zgodnjekrščanski literaturi.
1
Pri tem ne smemo pozabiti, da je med Jezusovim odhodom in zapi-
som evangelijev minilo kar precej let. Jezus je bil najverjetneje križan v
petek, 13. nisana (7. aprila) leta 30 (manj verjetno 3. aprila 33). Učenci
širijo njegov nauk ustno po spominu, šele pozneje nastanejo prve zbirke
izrekov ter prilik. Te zbirke so bile verjetno najprej v aramejščini, jeziku, v
katerem je govoril Jezus, potem pa so bile prevedene v grščino. Prvi znani
zapisi nauka so Pavlova pisma (leta 50–57, v grščini), prvo Petrovo pismo
morda 67, evangelij po Marku 70, deset let pozneje evangelija po Mateju
in Luki, okrog 85 (ali pozneje) evangelij po Janezu in tri Janezova pisma,
okrog 95 Apokalipsa, šele 120 drugo Petrovo pismo.1 Pred zapisom tako
Pavlovih pisem kot evangelijev pa so obstajale različne zbirke Jezusovih
izrekov in prilik; iz Pavla se jih ne da posebej izluščiti. Trije sinoptiki
so uporabljali vsaj štiri: ena je bila prevzeta in zaokrožena v evangelij
po Marku, in to sta uporabljala pisec, znan kot Matej, in pisec, znan
kot Luka, ter jo preoblikovala, vanjo pa sta različno vnašala iz drugega
1 Podatki po Neue Jerusalemer Bibel, ki je tu avtoritativen vir. Drugačne datacije predlaga
redaktor Zgodnjekrščanskih spisov.
220
