Page 79 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 79
TOMAŽ JURCA
ljudskem jeziku, ki je nastala večinoma po njegovem umiku iz Italije,
obsega vse od običajnih dialogov, razprav in govorov, pa do različnih
nepooblaščenih izdaj oziroma prirejenih besedil uradnih cerkvenih
dok umentov, kronik in nabožnih besedil, ki skrivajo svojo krivoversko
vsebino za nedolžnimi naslovnicami, da bi tako lažje krožili po deželi.
Med temi so še posebej zanimiva dela, pospremljenima s komentarji
pretežno polemičnega značaja, ki zadevajo cerkvene sezname prepove-
danih knjig. Te drzno zastavljene knjižice, ki jih Rozzo povezuje celo z
novo literarno zvrstjo (Rozzo 2000, 144), bi lahko označili za nekakšno
cenzuro cenzure, torej za domiselno kritiko tovrstnih seznamov, ki
so se začeli pojavljati v katoliških deželah v prvi polovici šestnajstega
stoletja. Glede tega so najbolj zanimiva Vergerijeva iznajdba vseka-
kor »protiseznami«, torej seznami knjig, navedeni kot dopolnilo po-
manjkljivim seznamom, ki so jih objavili cenzorji, in jih je treba brati.
Omenjena polemična dela, nastrojena proti rimski Cerkvi in papeštvu,
vseskozi zaznamuje Vergerijeva bistroumna satirična psihologija, spre-
tno vtkana v enosmerno razpravo z avtorji seznamov, in so zanimiva
tudi zato, ker stopijo v bran klasikom italijanske književnosti, ki so se
znašli na teh seznamih. Dante, Petrarca in Boccaccio se tako postavijo
v vrsto testes veritatis, kot jih poimenuje Vlačić, in s svojimi deli, kot
mnogi drugi italijanski literati, pričajo za resnico o krščanski veri.
Vergerij je dal od leta 1549 natisniti osem posegov proti seznamom
prepovedanih knjig in od teh je bržkone najbolj zanimiv zadnji, ki se
nanaša na rimski seznam iz leta 1559, naslovljen na inkvizitorje po vsej
Italiji (Vergerij 1559),4 saj v veliko pogledih povzema s tem povezano
Vergerijevo delovanje. Omenjena knjižica vsebuje tudi zapis o Trubarju
in slovenskem prevodu Svetega pisma, ki se znajde na protiseznamu,
kar zagotovo priča o njegovi pomembnosti, ter o splošnem pomenu
prevodov Biblije v slovanske jezike.
Vergerijev boj proti cerkveni cenzuri se je začel kmalu po njegovem
begu iz Italije leta 1549. Nedolgo po prihodu v Graubünden je začel de-
lovati v tiskarni Dolfina Landolfija v Poschiavu, kjer so verjetno najprej
4 A gl’ Inquisitori che sono per l’ Italia (Inkvizitorjem po Italiji). Za Vergerijeva dela so
v bibliografiji navedeni samo znani podatki, saj so njegove knjižice glede informacij
o izdaji pogosto pomanjkljive.
77
ljudskem jeziku, ki je nastala večinoma po njegovem umiku iz Italije,
obsega vse od običajnih dialogov, razprav in govorov, pa do različnih
nepooblaščenih izdaj oziroma prirejenih besedil uradnih cerkvenih
dok umentov, kronik in nabožnih besedil, ki skrivajo svojo krivoversko
vsebino za nedolžnimi naslovnicami, da bi tako lažje krožili po deželi.
Med temi so še posebej zanimiva dela, pospremljenima s komentarji
pretežno polemičnega značaja, ki zadevajo cerkvene sezname prepove-
danih knjig. Te drzno zastavljene knjižice, ki jih Rozzo povezuje celo z
novo literarno zvrstjo (Rozzo 2000, 144), bi lahko označili za nekakšno
cenzuro cenzure, torej za domiselno kritiko tovrstnih seznamov, ki
so se začeli pojavljati v katoliških deželah v prvi polovici šestnajstega
stoletja. Glede tega so najbolj zanimiva Vergerijeva iznajdba vseka-
kor »protiseznami«, torej seznami knjig, navedeni kot dopolnilo po-
manjkljivim seznamom, ki so jih objavili cenzorji, in jih je treba brati.
Omenjena polemična dela, nastrojena proti rimski Cerkvi in papeštvu,
vseskozi zaznamuje Vergerijeva bistroumna satirična psihologija, spre-
tno vtkana v enosmerno razpravo z avtorji seznamov, in so zanimiva
tudi zato, ker stopijo v bran klasikom italijanske književnosti, ki so se
znašli na teh seznamih. Dante, Petrarca in Boccaccio se tako postavijo
v vrsto testes veritatis, kot jih poimenuje Vlačić, in s svojimi deli, kot
mnogi drugi italijanski literati, pričajo za resnico o krščanski veri.
Vergerij je dal od leta 1549 natisniti osem posegov proti seznamom
prepovedanih knjig in od teh je bržkone najbolj zanimiv zadnji, ki se
nanaša na rimski seznam iz leta 1559, naslovljen na inkvizitorje po vsej
Italiji (Vergerij 1559),4 saj v veliko pogledih povzema s tem povezano
Vergerijevo delovanje. Omenjena knjižica vsebuje tudi zapis o Trubarju
in slovenskem prevodu Svetega pisma, ki se znajde na protiseznamu,
kar zagotovo priča o njegovi pomembnosti, ter o splošnem pomenu
prevodov Biblije v slovanske jezike.
Vergerijev boj proti cerkveni cenzuri se je začel kmalu po njegovem
begu iz Italije leta 1549. Nedolgo po prihodu v Graubünden je začel de-
lovati v tiskarni Dolfina Landolfija v Poschiavu, kjer so verjetno najprej
4 A gl’ Inquisitori che sono per l’ Italia (Inkvizitorjem po Italiji). Za Vergerijeva dela so
v bibliografiji navedeni samo znani podatki, saj so njegove knjižice glede informacij
o izdaji pogosto pomanjkljive.
77
