Page 80 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 80
RAZPRAVE, ŠTUDIJE
natisnili njegovo besedilo Della afflitione et persecutione fatta sopra quei
di Capodistira nello anno MDXLVIII, proti koncu leta 1549 pa sta tam
izšli še krajši deli Instruttione christiana in Oratione de’ persequitati et
fuoriusciti per lo Euangelio et per Giesu Cristo, ki ga je kasneje v slovenski
jezik prevedel Trubar. Prav tistega leta je papeški nuncij v Benetkah in
ugledni italijanski literat Giovanni della Casa dal natisniti prvi Index
librorum prohibitorum na italijanskih tleh. Verjetno tudi zaradi dejstva,
da je della Casa pred tem sprožil proces proti Vergeriju, ki se je končal
z njegovo obsodbo in zapornim nalogom, je prebegli koprski škof takoj
po prihodu na »svobodno« ozemlje napisal ostro »sodbo in govor« proti
beneškemu seznamu (Vergerij 1549). Delo bi lahko označili za nekakšno
nepooblaščeno izdajo s komentarjem, oziroma komentiran ponatis izvir-
nega seznama, verjetno pa je zanj manj primerna oznaka ponaredek ali
poneverba.5 Kot opozori Rozzo, bi bilo o poneverbah mogoče govoriti
predvsem v zvezi z možnimi manipulacijami in prikritimi preoblikova-
nji izvirnega besedila, katerih namen je zavajanje bralca (Rozzo 2000,
146), Vergerij pa je v tem primeru pravilno in v celoti navedel nunci-
jev seznam ter ga jasno ločil od svojih komentarjev. Poleg tega je avtor
spremne razprave, poimenovane iudicio et discorso, jasno naveden ob
izvirnem seznamu.
Seveda Vergerijev cilj ni bil olajšati delo cenzorjem, nasprotno,
skušal je predvsem omajati njihovo verodostojnost, razkriti njihovo
nepoučenost ter nemara tudi ustvariti zmedo glede tega, kaj je bilo res
prepovedano in kaj ne. Predvsem pa je s svojimi dopolnili in opombami
skušal ustvariti svoje protisezname knjig, ki bi jih protestanti morali
brati, in opozoriti na čtivo, ki razkriva pravo resnico o veri. To opozo-
rilo ni bilo namenjeno zgolj bralcem, temveč posredno tudi tiskarjem,
da bi z nekaterimi ukrepi, kot so anonimne izdaje, psevdonimi in na-
pačni kraji tiska, zaščitili avtorje in omogočili lažje kroženje omenjenih
knjig. Inkvizitorji so se gotovo zavedali nevarnosti protiseznamov in
verjetno so prav zaradi tega vrsto knjig, ki jih Vergerij pri njih pogreša,
izpustili, ali pa zanje navedli pomanjkljive podatke. Bolj kot za neznanje
5 Tako Vergerijevo delo označi npr. Bonnant v svoji študiji o »ponarejenih« seznamih.
(Bonnant 1969)
78
natisnili njegovo besedilo Della afflitione et persecutione fatta sopra quei
di Capodistira nello anno MDXLVIII, proti koncu leta 1549 pa sta tam
izšli še krajši deli Instruttione christiana in Oratione de’ persequitati et
fuoriusciti per lo Euangelio et per Giesu Cristo, ki ga je kasneje v slovenski
jezik prevedel Trubar. Prav tistega leta je papeški nuncij v Benetkah in
ugledni italijanski literat Giovanni della Casa dal natisniti prvi Index
librorum prohibitorum na italijanskih tleh. Verjetno tudi zaradi dejstva,
da je della Casa pred tem sprožil proces proti Vergeriju, ki se je končal
z njegovo obsodbo in zapornim nalogom, je prebegli koprski škof takoj
po prihodu na »svobodno« ozemlje napisal ostro »sodbo in govor« proti
beneškemu seznamu (Vergerij 1549). Delo bi lahko označili za nekakšno
nepooblaščeno izdajo s komentarjem, oziroma komentiran ponatis izvir-
nega seznama, verjetno pa je zanj manj primerna oznaka ponaredek ali
poneverba.5 Kot opozori Rozzo, bi bilo o poneverbah mogoče govoriti
predvsem v zvezi z možnimi manipulacijami in prikritimi preoblikova-
nji izvirnega besedila, katerih namen je zavajanje bralca (Rozzo 2000,
146), Vergerij pa je v tem primeru pravilno in v celoti navedel nunci-
jev seznam ter ga jasno ločil od svojih komentarjev. Poleg tega je avtor
spremne razprave, poimenovane iudicio et discorso, jasno naveden ob
izvirnem seznamu.
Seveda Vergerijev cilj ni bil olajšati delo cenzorjem, nasprotno,
skušal je predvsem omajati njihovo verodostojnost, razkriti njihovo
nepoučenost ter nemara tudi ustvariti zmedo glede tega, kaj je bilo res
prepovedano in kaj ne. Predvsem pa je s svojimi dopolnili in opombami
skušal ustvariti svoje protisezname knjig, ki bi jih protestanti morali
brati, in opozoriti na čtivo, ki razkriva pravo resnico o veri. To opozo-
rilo ni bilo namenjeno zgolj bralcem, temveč posredno tudi tiskarjem,
da bi z nekaterimi ukrepi, kot so anonimne izdaje, psevdonimi in na-
pačni kraji tiska, zaščitili avtorje in omogočili lažje kroženje omenjenih
knjig. Inkvizitorji so se gotovo zavedali nevarnosti protiseznamov in
verjetno so prav zaradi tega vrsto knjig, ki jih Vergerij pri njih pogreša,
izpustili, ali pa zanje navedli pomanjkljive podatke. Bolj kot za neznanje
5 Tako Vergerijevo delo označi npr. Bonnant v svoji študiji o »ponarejenih« seznamih.
(Bonnant 1969)
78
