Page 84 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 84
RAZPRAVE, ŠTUDIJE
tissement sur la censure qu’ ont faicte les Bestes de Sorbonne, touchant les
livres qu’ ilz appellent heretiques, izdanem v Ženevi pri Jeanu Girardu leta
1544 in nato še leta 1547.10 Vergerij je delo verjetno poznal, čeprav ni
znano, kdaj se je z njim seznanil in če ga je spričo svojega nepoznavanja
francoskega jezika sploh lahko bral. Calvin v podobnem polemičnem
tonu sicer omenja nekaj napak tako imenovanih Sorbonistov, predvsem
pa opozarja na obsodbo različnih izdaj Svetega pisma v francoščini,
medtem ko so cenzorji izpustili knjige, polne praznoverja, kot so različni
življenjepisi svetnikov in Marije. Kot je znano, se je proti omenjenim
oblikam praznoverja dolgo časa boril tudi Vergerij. A ko je govora o li-
terarni zvrsti, velja omeniti, da Calvinova knjižica ne vsebuje Vergerijeve
natančne bibliografske analize in tehtno utemeljenih protiseznamov, ki
so nemara najpomembnejša značilnost njegovih izdaj.
Po uvodnem nagovoru se Vergerij najprej ustavi pri nekaterih imenih
nemških knezov, navedenih v rimskem seznamu, in opozori na napake
pri njihovih nazivih ter na dejstvo, da omenjeni plemiči niso pisali kri-
voverskih knjig, pač pa kvečjemu odloke glede cerkvene ureditve na last
nih ozemljih. Obsodba teh dokumentov pa je, kot pravi, enaka obsodbi
augsburške veroizpovedi in v zvezi s to Vergerij cenzorjem hudomušno
ponudi svoj prvi protiseznam. Ta vsebuje izpuščena imena knezov in vla-
darjev, ki so pristopili k novi veri, tem pa so dodana še mesta ter dežele,
kjer je bil augsburški red tisti čas že v veljavi. Tem ob bok postavi Henrika
VIII., ki si je bil pred tem celo prislužil naziv Branitelj vere, njegovo hčer,
kraljico Elizabeto ter vladarje Danske, Norveške in Švedske, ki so se tisti
čas odcepili od Rima. Tudi cesar Karel V. je, kot pravi, dal napisati odlok
z naslovom Interim, kjer je posegel v verske zadeve, pa njegovega imena
kljub temu ni na seznamu. Karel je namreč z omenjeno listino dovolil
obhajilo za laike pod obema podobama in poroko duhovnikom, pa knji-
žica ni bila obsojena, čeprav je kršila katoliške nauke. Vergerij se tako še
enkrat opre na svoje bogate diplomatske izkušnje in dobro poznavanje
takratnega političnega dogajanja.
Osrednji del knjižice pa je seveda namenjen literatom. Francesco
Berni, ki se je prvič znašel na seznamu, naj bi bil uvrščen med prepo-
10 Obe izdaji vsebuje: Rodolphe in Gilmont 1991.
82
tissement sur la censure qu’ ont faicte les Bestes de Sorbonne, touchant les
livres qu’ ilz appellent heretiques, izdanem v Ženevi pri Jeanu Girardu leta
1544 in nato še leta 1547.10 Vergerij je delo verjetno poznal, čeprav ni
znano, kdaj se je z njim seznanil in če ga je spričo svojega nepoznavanja
francoskega jezika sploh lahko bral. Calvin v podobnem polemičnem
tonu sicer omenja nekaj napak tako imenovanih Sorbonistov, predvsem
pa opozarja na obsodbo različnih izdaj Svetega pisma v francoščini,
medtem ko so cenzorji izpustili knjige, polne praznoverja, kot so različni
življenjepisi svetnikov in Marije. Kot je znano, se je proti omenjenim
oblikam praznoverja dolgo časa boril tudi Vergerij. A ko je govora o li-
terarni zvrsti, velja omeniti, da Calvinova knjižica ne vsebuje Vergerijeve
natančne bibliografske analize in tehtno utemeljenih protiseznamov, ki
so nemara najpomembnejša značilnost njegovih izdaj.
Po uvodnem nagovoru se Vergerij najprej ustavi pri nekaterih imenih
nemških knezov, navedenih v rimskem seznamu, in opozori na napake
pri njihovih nazivih ter na dejstvo, da omenjeni plemiči niso pisali kri-
voverskih knjig, pač pa kvečjemu odloke glede cerkvene ureditve na last
nih ozemljih. Obsodba teh dokumentov pa je, kot pravi, enaka obsodbi
augsburške veroizpovedi in v zvezi s to Vergerij cenzorjem hudomušno
ponudi svoj prvi protiseznam. Ta vsebuje izpuščena imena knezov in vla-
darjev, ki so pristopili k novi veri, tem pa so dodana še mesta ter dežele,
kjer je bil augsburški red tisti čas že v veljavi. Tem ob bok postavi Henrika
VIII., ki si je bil pred tem celo prislužil naziv Branitelj vere, njegovo hčer,
kraljico Elizabeto ter vladarje Danske, Norveške in Švedske, ki so se tisti
čas odcepili od Rima. Tudi cesar Karel V. je, kot pravi, dal napisati odlok
z naslovom Interim, kjer je posegel v verske zadeve, pa njegovega imena
kljub temu ni na seznamu. Karel je namreč z omenjeno listino dovolil
obhajilo za laike pod obema podobama in poroko duhovnikom, pa knji-
žica ni bila obsojena, čeprav je kršila katoliške nauke. Vergerij se tako še
enkrat opre na svoje bogate diplomatske izkušnje in dobro poznavanje
takratnega političnega dogajanja.
Osrednji del knjižice pa je seveda namenjen literatom. Francesco
Berni, ki se je prvič znašel na seznamu, naj bi bil uvrščen med prepo-
10 Obe izdaji vsebuje: Rodolphe in Gilmont 1991.
82
