Page 82 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 82
RAZPRAVE, ŠTUDIJE
Prvi od teh se je nanašal na seznam iz Firenc iz leta 1552,6 drugi pa na
milanski seznam, v katerem Vergerij za navedenim izvirnim besedilom
dokumenta polemizira z njegovim avtorjem, milanskim nadškofom
Arcimboldijem (Vergerij 1554). Še posebej oster je njegov odziv na be-
neški seznam iz leta 1555, ki prvič vsebuje tudi njegovo ime, in ima, kot
ugotavlja Cavazza,7 (Cavazza 2010, 60–64) precej zamotano zgodovino,
saj naj bi bil sestavljen iz treh intervencij. Komentarja, povezana s tem
odzivom, sta zanimiva predvsem zato, ker se prvič vidneje opreta tudi na
tako imenovane pričevalce za resnico, ki jih je v svojem obsežnem delu
Catalogus testium veritatis v tistem času zbral Matija Vlačić, in drzno
napovedujeta prvo izdajo Dantejeve Monarhije. Čeprav sta komentarja
namenjena tudi italijanskim bralcem, velja opozoriti, da je od leta 1553
Vergerij bival v Tübingenu in da je v tem obdobju za svoja protirimska
besedila večinoma uporabljal kraju in razmeram bolj primerno latinšči-
no. Zadnji seznam, ki se mu je posvetil, je bil rimski iz leta 1559, in bi ga
lahko označili za prvi uradni seznam rimske Cerkve. Kot odgovor nanj
je Vergerij istega leta pripravil svojo knjižico z naslovom A gl’ Inquisitori
che sono per l’ Italia. Del catalogo di libri eretici stampato in Roma nell’
anno presente MDLIX, in jo kmalu pospremil tudi z razširjeno latinsko
izdajo (Vergerij 1560). V italijanski različici Vergerij takole opisuje svoje
polemike s cenzorji:
6 Delo se ni ohranilo, poznano je zgolj iz Vergerijevih kasnejših komentarjev, še do
nedavnega pa je bil neznan tudi izvirni dokument florentinske inkvizicije, ki je bil
verjetno izdan leta 1552. V njem je med drugimi prepovedanimi deli navedena tudi
Dantejeva Monarhija, ki so jo prvič natisnili leta 1559 v Baslu, kar pomeni, da so
florentinski cenzorji prepovedali rokopisno besedilo.
7 Cavazza ugotavlja, da je Vergerij v Tübingenu najprej poskrbel za nekakšen neodobren
ponatis beneškega seznama iz leta 1555 z nekaj manjšimi dodatki, komentar z na
slovom Annotationes in catalogum haereticorum Venetiis impressum pa je dal nekaj
mesecev kasneje, spomladi leta 1556, posebej natisniti pri istem tiskarju. Komentar,
ki je zasnovan dokaj neurejeno, je napisan v latinščini, a naj bi bil namenjen tudi
italijanskim bralcem, kar nenazadnje dokazujejo tudi obtožbe o sodomiji proti della
Casi. Tretja knjižica z naslovom Catalogus haereticorum je natisnjena v Königsbergu
in vsebuje zadnji beneški seznam in že omenjene Annotationes z nekaterimi dodatki.
Kot pojasni Cavazza, pomeni Catalogus haereticorum vezni člen med prvimi Verge-
rijevimi komentarji seznamov in zadnjima iz leta 1559 in 1560, ki ne vsebujeta več
seznama prepovedi.
80
Prvi od teh se je nanašal na seznam iz Firenc iz leta 1552,6 drugi pa na
milanski seznam, v katerem Vergerij za navedenim izvirnim besedilom
dokumenta polemizira z njegovim avtorjem, milanskim nadškofom
Arcimboldijem (Vergerij 1554). Še posebej oster je njegov odziv na be-
neški seznam iz leta 1555, ki prvič vsebuje tudi njegovo ime, in ima, kot
ugotavlja Cavazza,7 (Cavazza 2010, 60–64) precej zamotano zgodovino,
saj naj bi bil sestavljen iz treh intervencij. Komentarja, povezana s tem
odzivom, sta zanimiva predvsem zato, ker se prvič vidneje opreta tudi na
tako imenovane pričevalce za resnico, ki jih je v svojem obsežnem delu
Catalogus testium veritatis v tistem času zbral Matija Vlačić, in drzno
napovedujeta prvo izdajo Dantejeve Monarhije. Čeprav sta komentarja
namenjena tudi italijanskim bralcem, velja opozoriti, da je od leta 1553
Vergerij bival v Tübingenu in da je v tem obdobju za svoja protirimska
besedila večinoma uporabljal kraju in razmeram bolj primerno latinšči-
no. Zadnji seznam, ki se mu je posvetil, je bil rimski iz leta 1559, in bi ga
lahko označili za prvi uradni seznam rimske Cerkve. Kot odgovor nanj
je Vergerij istega leta pripravil svojo knjižico z naslovom A gl’ Inquisitori
che sono per l’ Italia. Del catalogo di libri eretici stampato in Roma nell’
anno presente MDLIX, in jo kmalu pospremil tudi z razširjeno latinsko
izdajo (Vergerij 1560). V italijanski različici Vergerij takole opisuje svoje
polemike s cenzorji:
6 Delo se ni ohranilo, poznano je zgolj iz Vergerijevih kasnejših komentarjev, še do
nedavnega pa je bil neznan tudi izvirni dokument florentinske inkvizicije, ki je bil
verjetno izdan leta 1552. V njem je med drugimi prepovedanimi deli navedena tudi
Dantejeva Monarhija, ki so jo prvič natisnili leta 1559 v Baslu, kar pomeni, da so
florentinski cenzorji prepovedali rokopisno besedilo.
7 Cavazza ugotavlja, da je Vergerij v Tübingenu najprej poskrbel za nekakšen neodobren
ponatis beneškega seznama iz leta 1555 z nekaj manjšimi dodatki, komentar z na
slovom Annotationes in catalogum haereticorum Venetiis impressum pa je dal nekaj
mesecev kasneje, spomladi leta 1556, posebej natisniti pri istem tiskarju. Komentar,
ki je zasnovan dokaj neurejeno, je napisan v latinščini, a naj bi bil namenjen tudi
italijanskim bralcem, kar nenazadnje dokazujejo tudi obtožbe o sodomiji proti della
Casi. Tretja knjižica z naslovom Catalogus haereticorum je natisnjena v Königsbergu
in vsebuje zadnji beneški seznam in že omenjene Annotationes z nekaterimi dodatki.
Kot pojasni Cavazza, pomeni Catalogus haereticorum vezni člen med prvimi Verge-
rijevimi komentarji seznamov in zadnjima iz leta 1559 in 1560, ki ne vsebujeta več
seznama prepovedi.
80
