Page 81 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 81
TOMAŽ JURCA
bi v tem primeru lahko šlo za načrtno zavajanje tistih, ki bi se s temi
podatki lahko okoristili, a to Vergerija pri njegovih obtožbah seveda
ni zmotilo. Ker je dobro poznal takratne politične razmere in bil tudi
dovolj izobražen, se je spretno vključil v njihovo igro in drzno, a pri
tem dovolj premišljeno, dopolnil njihove sezname. V skladu s tem bi
težko pritrdili mnenju Prosperija in Cantimorija, ki sta ga označila
za ovaduha in izdajalca, torej človeka, ki naj bi s širjenjem tovrstnih
informacij pomagal inkvizitorjem, razkrival imena, ki bi jih utegnila
zanimati, ter sploh »drugega za drugim izdajal svoje stare prijatelje«
(Cantimori 1992, 89). To gotovo ni bil Vergerijev namen. Njegovo pi-
sanje je bilo namenjeno večinoma laikom ter nižjim slojem duhovščine
v Italiji, torej vsem, ki bi se utegnili spreobrniti k pravi veri. Čeprav je
polemiziral z inkvizitorji in visokimi cerkvenimi dostojanstveniki, kot
je bil Giovanni della Casa, je s svojimi protiseznami torej nagovarjal
predvsem somišljenike, pri čemer je bil vseskozi pazljiv, da ni škodoval
avtorjem, ki so še vedno živeli na ozemljih, podrejenih Rimu.
Tako je nunciju della Casi očital napuh in domišljavost, saj je svoj
seznam objavil v času, ko so vsi pozivali h koncilu, ki bi na podlagi
ocene vseh teologov in modrecev verodostojno določil, katere knjige si
zaslužijo obsodbe in katere pohvale. Namesto tega se je častihlepni della
Casa z nekaj menihi zaprl v »sobo« in sam skušal posnemati koncil ter
na svojo roko sestavil dokument, ki ni bil v skladu s prizadevanji evrop-
skih vladarjev, z Augsburškim Interimom, torej začasno ureditvijo iz leta
1548, ki je bila zastavljena kot nekakšen kompromis med katoličani in
luteranci, in navsezadnje z navodili nekaterih papežev v preteklosti. Prvi
poseg je tako že razkril osnovne poteze tovrstnega Vergerijevega delo-
vanja, ki je temeljilo predvsem na psihologiji nasprotnega učinka, torej
na opozorilu, da bodo seznami prepovedanih knjig sprožili predvsem
ogorčenje posvetnih oblasti in vernikov, ter še spodbudili produkcijo
protestantskih knjig.
Vsekakor je bil omenjeni prvi odziv s svojim komentarjem, podobno
kot kasnejše knjižice, poznan tako cenzorjem, ki so se v nekaterih prime-
rih po njem celo ravnali pri sestavi kasnejših seznamov, kot v italijanskih
»krivoverskih« krogih. Tako je Vergerij nadaljeval s svojo dejavnostjo
komentatorja in kasneje verjetno poskrbel še za sedem tovrstnih posegov.
79
bi v tem primeru lahko šlo za načrtno zavajanje tistih, ki bi se s temi
podatki lahko okoristili, a to Vergerija pri njegovih obtožbah seveda
ni zmotilo. Ker je dobro poznal takratne politične razmere in bil tudi
dovolj izobražen, se je spretno vključil v njihovo igro in drzno, a pri
tem dovolj premišljeno, dopolnil njihove sezname. V skladu s tem bi
težko pritrdili mnenju Prosperija in Cantimorija, ki sta ga označila
za ovaduha in izdajalca, torej človeka, ki naj bi s širjenjem tovrstnih
informacij pomagal inkvizitorjem, razkrival imena, ki bi jih utegnila
zanimati, ter sploh »drugega za drugim izdajal svoje stare prijatelje«
(Cantimori 1992, 89). To gotovo ni bil Vergerijev namen. Njegovo pi-
sanje je bilo namenjeno večinoma laikom ter nižjim slojem duhovščine
v Italiji, torej vsem, ki bi se utegnili spreobrniti k pravi veri. Čeprav je
polemiziral z inkvizitorji in visokimi cerkvenimi dostojanstveniki, kot
je bil Giovanni della Casa, je s svojimi protiseznami torej nagovarjal
predvsem somišljenike, pri čemer je bil vseskozi pazljiv, da ni škodoval
avtorjem, ki so še vedno živeli na ozemljih, podrejenih Rimu.
Tako je nunciju della Casi očital napuh in domišljavost, saj je svoj
seznam objavil v času, ko so vsi pozivali h koncilu, ki bi na podlagi
ocene vseh teologov in modrecev verodostojno določil, katere knjige si
zaslužijo obsodbe in katere pohvale. Namesto tega se je častihlepni della
Casa z nekaj menihi zaprl v »sobo« in sam skušal posnemati koncil ter
na svojo roko sestavil dokument, ki ni bil v skladu s prizadevanji evrop-
skih vladarjev, z Augsburškim Interimom, torej začasno ureditvijo iz leta
1548, ki je bila zastavljena kot nekakšen kompromis med katoličani in
luteranci, in navsezadnje z navodili nekaterih papežev v preteklosti. Prvi
poseg je tako že razkril osnovne poteze tovrstnega Vergerijevega delo-
vanja, ki je temeljilo predvsem na psihologiji nasprotnega učinka, torej
na opozorilu, da bodo seznami prepovedanih knjig sprožili predvsem
ogorčenje posvetnih oblasti in vernikov, ter še spodbudili produkcijo
protestantskih knjig.
Vsekakor je bil omenjeni prvi odziv s svojim komentarjem, podobno
kot kasnejše knjižice, poznan tako cenzorjem, ki so se v nekaterih prime-
rih po njem celo ravnali pri sestavi kasnejših seznamov, kot v italijanskih
»krivoverskih« krogih. Tako je Vergerij nadaljeval s svojo dejavnostjo
komentatorja in kasneje verjetno poskrbel še za sedem tovrstnih posegov.
79
