Page 220 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 25, ISSN 1408-8363
P. 220
KRONIKA
Jonatan Vinkler
»ČE BI SE KLICALI NARODI
PRED SODNI STOL BOŽJI …«
Govor ob odprtju razstave Beseda božja ostane na veke
v Narodni in univerzitetni knjižnici, 4. april 2017
»Ko bi se klicali narodi pred sodni stol /Božji/, naj se izkažejo, kako
so gospodarili z izročenimi jim talenti, kako se je vsak po svoje udeležil
vesoljne, človeške omike, smel bi se mali slovenski narod brez strahu po-
kazati med drugimi z drobno knjigo, kateri se pravi: Prešernove Poezije.«
Tako odločno, toda poetično je Josip Stritar 1866. zapisal ob drugi
izdaji Prešernovih Poezij.
Nekaj podobnega je z neskritim ponosom izrekel tudi prvi škof pro-
testantske cerkve na Kranjskem, Primož Trubar. O lastnem in svojih
verskih sobratov prizadevanju je dejal: »Kaj takega se ni zgodilo, kar
svet stoji.«
Slednje je bila posledica reformacije, kajti iz Luthrovega prizadevanja
za versko prenovo in za drugačno delovanjsko prakso od dotedanje so
izšle trajne pridobitve celotne moderne evropske kulture – teološke,
jezikovne, kulturne, gospodarske, politične in, ne nazadnje, etične.
Poglavitna med njimi je zagotovo protestantska cerkev, katere obredje
in cerkvena pesem v ljudskem jeziku sta že na ravni Božje službe poudar-
jala, da gre tokrat za dialog običajnega vernega človeka, ne le duhovnika,
z ljubim Bogom. Ob cerkvi sta se izoblikovali tudi posameznikova osebna
odgovornost na eni ter splošna verska strpnost in državljanska svoboda na
drugi. Vse omenjeno je v stoletjih po reformaciji odločilno oblikovalo
podobo ne le Evrope, temveč tudi Novega sveta.
Slovencem je reformacija poleg evangeličanske cerkve »slovenskega
jezika« dala knjižni jezik, prvo slovnico in veličastni tekstni opus – žanr
sko popolnoma razvito književnost protestantskega tipa v slovenskem
218
Jonatan Vinkler
»ČE BI SE KLICALI NARODI
PRED SODNI STOL BOŽJI …«
Govor ob odprtju razstave Beseda božja ostane na veke
v Narodni in univerzitetni knjižnici, 4. april 2017
»Ko bi se klicali narodi pred sodni stol /Božji/, naj se izkažejo, kako
so gospodarili z izročenimi jim talenti, kako se je vsak po svoje udeležil
vesoljne, človeške omike, smel bi se mali slovenski narod brez strahu po-
kazati med drugimi z drobno knjigo, kateri se pravi: Prešernove Poezije.«
Tako odločno, toda poetično je Josip Stritar 1866. zapisal ob drugi
izdaji Prešernovih Poezij.
Nekaj podobnega je z neskritim ponosom izrekel tudi prvi škof pro-
testantske cerkve na Kranjskem, Primož Trubar. O lastnem in svojih
verskih sobratov prizadevanju je dejal: »Kaj takega se ni zgodilo, kar
svet stoji.«
Slednje je bila posledica reformacije, kajti iz Luthrovega prizadevanja
za versko prenovo in za drugačno delovanjsko prakso od dotedanje so
izšle trajne pridobitve celotne moderne evropske kulture – teološke,
jezikovne, kulturne, gospodarske, politične in, ne nazadnje, etične.
Poglavitna med njimi je zagotovo protestantska cerkev, katere obredje
in cerkvena pesem v ljudskem jeziku sta že na ravni Božje službe poudar-
jala, da gre tokrat za dialog običajnega vernega človeka, ne le duhovnika,
z ljubim Bogom. Ob cerkvi sta se izoblikovali tudi posameznikova osebna
odgovornost na eni ter splošna verska strpnost in državljanska svoboda na
drugi. Vse omenjeno je v stoletjih po reformaciji odločilno oblikovalo
podobo ne le Evrope, temveč tudi Novega sveta.
Slovencem je reformacija poleg evangeličanske cerkve »slovenskega
jezika« dala knjižni jezik, prvo slovnico in veličastni tekstni opus – žanr
sko popolnoma razvito književnost protestantskega tipa v slovenskem
218
