Page 221 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 25, ISSN 1408-8363
P. 221
Jonatan Vinkler
jeziku. Kajti v slabega pol stoletja – med 1550 in 1599 – izide kar 56
knjižnih naslovov. Med njimi pride dvakrat med bralce celotna Biblija,
natisnjene so bile številne pesmarice, katekizmi, cerkveni red, v kate
rem skuša Trubar postaviti na noge šolstvo v slovenskem jeziku … Med
temi knjigami je tudi Trubarjev opus: več kot 8000 (!) tiskanih strani,
kar je do Ivana Cankarja veljalo za največjo avtorsko tekstno stvaritev
v slovenskem jeziku.
Slovence je reformacija vpisala na zemljevid učene kulture, in sicer
predvsem s prevodom Svetega pisma, ki je tedaj veljal za najzahtevnejši
in definitivni preizkus jezikovne ter literarne zmožnosti posameznega
knjižnega jezika in za vstopnico med narode omike.
Iz deželnih kuriozitet na prostoru med Alpami in Jadranom je re-
formacija Slovence preobrazila v ljudstvo. Ljudem, ki so na Koroškem,
Kranjskem, Štajerskem, v Istri, Trstu in na Goriškem ali »na vsake dve
uri hoda«, kot je zapisal Trubar, govorili različna narečja istega jezika –
slovenskega –, je skozi Trubarjevo pero iznašla in zapisala tudi zbirno
poimenovanje, ki nas kot narod označuje vse od tedaj – »ljubi Slovenci«.
Reformacija nas je obdarila tudi s pobudnimi koncepti na področju
šolstva, predvsem pa je prišla v njeno ospredje ključna postava v dialek-
tiki med Zemljo in Nebom: ne več cerkvena institucija in uredba, temveč
– slehernik – in njegova svoboda, odrešitev pred grehom, Hudičem in
smrtjo.
In tega človeka je reformacija učila brati, pisati, peti in moliti sloven-
sko ter tudi skozi velika vrata vstopati na evropske univerze in na dvore.
Sodobna slovenska realnost vsaj na ravni jezika, književnosti in kul-
ture verjetno ne bi bila niti misljiva takšna, kot je, če ne bi bilo luteranske
reformacije na Nemškem in njene realizacije na Slovenskem. Slovenci
namreč skozi zgodovino nismo prebivali v istem državnopravnem okvir-
ju in tako tudi nismo imeli možnosti identifikacije z velikimi zgodbami
lastne zgodovinske državnosti, kot so to lahko v 19. stoletju storili npr.
Čehi, Hrvati ali Madžari s svojim zgodovinskim pravom. Zato sta bila
ravno knjižni jezik in književnost tista oporna narodotvorna stebra, ki
sta identiteto slovenskega naroda gradila, jo utrjevala ter v katerih si
je bilo mogoče zamisliti želeno: Pred tremi desetletji npr. s 57. številko
Nove revije samostojno državo, ki je bila tedaj le besedilni imaginarij.
219
jeziku. Kajti v slabega pol stoletja – med 1550 in 1599 – izide kar 56
knjižnih naslovov. Med njimi pride dvakrat med bralce celotna Biblija,
natisnjene so bile številne pesmarice, katekizmi, cerkveni red, v kate
rem skuša Trubar postaviti na noge šolstvo v slovenskem jeziku … Med
temi knjigami je tudi Trubarjev opus: več kot 8000 (!) tiskanih strani,
kar je do Ivana Cankarja veljalo za največjo avtorsko tekstno stvaritev
v slovenskem jeziku.
Slovence je reformacija vpisala na zemljevid učene kulture, in sicer
predvsem s prevodom Svetega pisma, ki je tedaj veljal za najzahtevnejši
in definitivni preizkus jezikovne ter literarne zmožnosti posameznega
knjižnega jezika in za vstopnico med narode omike.
Iz deželnih kuriozitet na prostoru med Alpami in Jadranom je re-
formacija Slovence preobrazila v ljudstvo. Ljudem, ki so na Koroškem,
Kranjskem, Štajerskem, v Istri, Trstu in na Goriškem ali »na vsake dve
uri hoda«, kot je zapisal Trubar, govorili različna narečja istega jezika –
slovenskega –, je skozi Trubarjevo pero iznašla in zapisala tudi zbirno
poimenovanje, ki nas kot narod označuje vse od tedaj – »ljubi Slovenci«.
Reformacija nas je obdarila tudi s pobudnimi koncepti na področju
šolstva, predvsem pa je prišla v njeno ospredje ključna postava v dialek-
tiki med Zemljo in Nebom: ne več cerkvena institucija in uredba, temveč
– slehernik – in njegova svoboda, odrešitev pred grehom, Hudičem in
smrtjo.
In tega človeka je reformacija učila brati, pisati, peti in moliti sloven-
sko ter tudi skozi velika vrata vstopati na evropske univerze in na dvore.
Sodobna slovenska realnost vsaj na ravni jezika, književnosti in kul-
ture verjetno ne bi bila niti misljiva takšna, kot je, če ne bi bilo luteranske
reformacije na Nemškem in njene realizacije na Slovenskem. Slovenci
namreč skozi zgodovino nismo prebivali v istem državnopravnem okvir-
ju in tako tudi nismo imeli možnosti identifikacije z velikimi zgodbami
lastne zgodovinske državnosti, kot so to lahko v 19. stoletju storili npr.
Čehi, Hrvati ali Madžari s svojim zgodovinskim pravom. Zato sta bila
ravno knjižni jezik in književnost tista oporna narodotvorna stebra, ki
sta identiteto slovenskega naroda gradila, jo utrjevala ter v katerih si
je bilo mogoče zamisliti želeno: Pred tremi desetletji npr. s 57. številko
Nove revije samostojno državo, ki je bila tedaj le besedilni imaginarij.
219
