Page 217 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 25, ISSN 1408-8363
P. 217
Geza Erniša
liti se obvladati in ne samo vladati, je namreč predpogoj, da z Luthrom
povemo: »Tu stojim, drugače ne morem. Tu so moje teze, tu so moje
knjige, ki sem jih napisal. Pri njih vztrajam in bom vztrajal. Toda iz sebe
nočem narediti svetnika. Sem človek in ne Bog.« Protestantski teolog in
švicarski reformator Jan Kalvin v ženevskem katekizmu iz leta 1574 na
vprašanje: čemu smo na svetu, zelo lapidarno pravi: Zato, da bi spoznali
Boga. Vendar to spoznanje zavezuje. Boga spoznati pomeni namreč sa-
mouresničevanje v dobrem. In v to samouresničevanje moramo vključiti
naše vsakdanje delo, ljubezen do bližnjega in daljnega, naš poklic in ne
nazadnje v naše medsebojne odnose moramo vključiti predvsem toleran-
co, strpnost, sodelovanje. Pravo sožitje s transcendenco brez vsakršnega
dvoma vedno in vedno znova pomeni spoštljivo sožitje med ljudmi. In ta
resnica nas zavezuje k odgovornemu življenju in ravnanju. Iz vsakršnih
političnih igric namreč moramo izpustiti božje ime. Prav tako pa tam,
kamor se morda ne enkrat zatekamo ali pa celo gradimo na religiozni
magiji, bi morali graditi na človeškem razumu.
Pot do vrednot v družbi pa seveda vodi prek priznanih vrednot na
osebnostni ravni.
Če brezpogojnost nravno dobrega vključuje vidike, kot so ljubezen,
požrtvovalnost, zvestoba, je to mogoče le tam, kjer človekovo osebno
jedro ni zlomljeno, temveč živo, močno, trdno. Koliko takega močnega,
živega, trdnega jedra je v nas Slovencih še danes? Bomo zmogli in ali
zmoremo razumeti resnico, da ne obstaja nobena druga prenova našega
sveta kot ta, da v starih okoliščinah postanemo novi ljudje, kot pravi
Albert Schweitzer. Ali če povemo po hegeljansko: Iz tistega onostranstva
je po Luthrovi reformaciji človek bil poklican v navzočnost duha. Tako
velika duhovna preobrazba pa je mogoča le tako, da jo nosi silna vera.
Tako silna, da so ljudje zaradi nje pripravljeni tudi trpeti, biti izgnani v
»nikdirdom«, ali celo umreti.
Spoštovane in spoštovani!
Vsi skupaj smo ponosni, da je bila sestavni del te veličastne duhovne
prenove tudi naša reformacija.
Trubarjeva »ta prava Cerkev Božja tiga slovenskega jezika«, z veličast
nim Dalmatinovim prevodom Biblije, Küzmičevim Novim zakonom,
215
liti se obvladati in ne samo vladati, je namreč predpogoj, da z Luthrom
povemo: »Tu stojim, drugače ne morem. Tu so moje teze, tu so moje
knjige, ki sem jih napisal. Pri njih vztrajam in bom vztrajal. Toda iz sebe
nočem narediti svetnika. Sem človek in ne Bog.« Protestantski teolog in
švicarski reformator Jan Kalvin v ženevskem katekizmu iz leta 1574 na
vprašanje: čemu smo na svetu, zelo lapidarno pravi: Zato, da bi spoznali
Boga. Vendar to spoznanje zavezuje. Boga spoznati pomeni namreč sa-
mouresničevanje v dobrem. In v to samouresničevanje moramo vključiti
naše vsakdanje delo, ljubezen do bližnjega in daljnega, naš poklic in ne
nazadnje v naše medsebojne odnose moramo vključiti predvsem toleran-
co, strpnost, sodelovanje. Pravo sožitje s transcendenco brez vsakršnega
dvoma vedno in vedno znova pomeni spoštljivo sožitje med ljudmi. In ta
resnica nas zavezuje k odgovornemu življenju in ravnanju. Iz vsakršnih
političnih igric namreč moramo izpustiti božje ime. Prav tako pa tam,
kamor se morda ne enkrat zatekamo ali pa celo gradimo na religiozni
magiji, bi morali graditi na človeškem razumu.
Pot do vrednot v družbi pa seveda vodi prek priznanih vrednot na
osebnostni ravni.
Če brezpogojnost nravno dobrega vključuje vidike, kot so ljubezen,
požrtvovalnost, zvestoba, je to mogoče le tam, kjer človekovo osebno
jedro ni zlomljeno, temveč živo, močno, trdno. Koliko takega močnega,
živega, trdnega jedra je v nas Slovencih še danes? Bomo zmogli in ali
zmoremo razumeti resnico, da ne obstaja nobena druga prenova našega
sveta kot ta, da v starih okoliščinah postanemo novi ljudje, kot pravi
Albert Schweitzer. Ali če povemo po hegeljansko: Iz tistega onostranstva
je po Luthrovi reformaciji človek bil poklican v navzočnost duha. Tako
velika duhovna preobrazba pa je mogoča le tako, da jo nosi silna vera.
Tako silna, da so ljudje zaradi nje pripravljeni tudi trpeti, biti izgnani v
»nikdirdom«, ali celo umreti.
Spoštovane in spoštovani!
Vsi skupaj smo ponosni, da je bila sestavni del te veličastne duhovne
prenove tudi naša reformacija.
Trubarjeva »ta prava Cerkev Božja tiga slovenskega jezika«, z veličast
nim Dalmatinovim prevodom Biblije, Küzmičevim Novim zakonom,
215
