Page 72 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 25, ISSN 1408-8363
P. 72
RAZPRAVE, ŠTUDIJE
in samorazumevanje bo zavest o kontinuitetah med (starodavnimi) ju-
dovskimi in krščanskimi tradicijami vedno ostala pomembna: še posebej,
seveda, glede Jezusovega judovstva in celotne konceptualne ter ritualne
dediščine, ki sta jo Nova zaveza in zgodnja cerkev podedovala in na njej
gradila. Kljub temu pa sta teološki interes za judovstvo in afirmacija
sodobnega judovstva na osnovi takšne kontinuitete rizičen podvig, poln
intelektualnih, etičnih in teoloških pasti. Povedano lahko lepo vidimo na
primeru Tillichove lastne pozicije. Ta nam namreč jasno pokaže, kako
težko se je izviti iz okvirov apriornega krščanskega triumfalizma, čeprav
hkrati uspešno premagaš številne oblike protijudovstva.
Po vsem akademskem naporu v zvezi z judovsko-krščanskimi odnosi
se še vedno zdi, da sta si judovstvo in krščanstvo dejansko nekoliko
»preblizu za – teološko – lagodje«. Na medreligijskem prizorišču se zdi
spoštovanje sodobnega judovstva kot zgodovinsko bližnje, pa vendar
teološko neodvisne in povsem samostojne tradicije – zares: kot »le ene
izmed mnogih« religijskih tradicij, ki si že same po sebi zaslužijo spo-
štovanje in prizadevanje za dialog s strani kristjanov –, boljša začetna
točka medreligijskega vzajemnega razumevanja kot pa prekomerno
poudarjanje kontinuitete med predkrščanskim judovskim izročilom in
krščanstvom. Zdi se, da to s krščanske perspektive v vsakem primeru
drži, ne glede na to, ali se nagibamo k soteriološkemu pluralizmu ali ne.
Zato je Schleiermacherjeva filozofsko-teološka afirmacija judovstva kot
del njegove afirmacije religij še vedno relevantna za aktualno krščansko
iskanje svoje najboljše drže do judovstva, tako v teološkem kot v prak-
tičnem smislu.
Sodobno judovstvo bo izmed vseh religij seveda še naprej koncep
tualno najbližja »sorodnica« krščanstva.7 Vendar pa različni pomeni celo
najbolj temeljnih pojmov v religijskem diskurzu obeh izročil – vzemimo
kot primera že samó »odrešenje« in »zakon/postavo« – terjajo dosledno
spoštovanje te razlike pri medreligijski komunikaciji kot tudi iskreno,
učečo se in samokritično držo do krščanstvu lastnih protijudovskih in
antisemitskih demonov. To seveda ne pomeni, da bi morali ali smeli
7 Tukaj se ne morem poglabljati v diskusijo o pojmu »religije«. Za tozadevno razpravo
glej Andrejč (2016, 49–64), kjer se ukvarjam še posebej z wittgensteinsko-pragma-
tičnim pogledom na koncept »religije«.
70
in samorazumevanje bo zavest o kontinuitetah med (starodavnimi) ju-
dovskimi in krščanskimi tradicijami vedno ostala pomembna: še posebej,
seveda, glede Jezusovega judovstva in celotne konceptualne ter ritualne
dediščine, ki sta jo Nova zaveza in zgodnja cerkev podedovala in na njej
gradila. Kljub temu pa sta teološki interes za judovstvo in afirmacija
sodobnega judovstva na osnovi takšne kontinuitete rizičen podvig, poln
intelektualnih, etičnih in teoloških pasti. Povedano lahko lepo vidimo na
primeru Tillichove lastne pozicije. Ta nam namreč jasno pokaže, kako
težko se je izviti iz okvirov apriornega krščanskega triumfalizma, čeprav
hkrati uspešno premagaš številne oblike protijudovstva.
Po vsem akademskem naporu v zvezi z judovsko-krščanskimi odnosi
se še vedno zdi, da sta si judovstvo in krščanstvo dejansko nekoliko
»preblizu za – teološko – lagodje«. Na medreligijskem prizorišču se zdi
spoštovanje sodobnega judovstva kot zgodovinsko bližnje, pa vendar
teološko neodvisne in povsem samostojne tradicije – zares: kot »le ene
izmed mnogih« religijskih tradicij, ki si že same po sebi zaslužijo spo-
štovanje in prizadevanje za dialog s strani kristjanov –, boljša začetna
točka medreligijskega vzajemnega razumevanja kot pa prekomerno
poudarjanje kontinuitete med predkrščanskim judovskim izročilom in
krščanstvom. Zdi se, da to s krščanske perspektive v vsakem primeru
drži, ne glede na to, ali se nagibamo k soteriološkemu pluralizmu ali ne.
Zato je Schleiermacherjeva filozofsko-teološka afirmacija judovstva kot
del njegove afirmacije religij še vedno relevantna za aktualno krščansko
iskanje svoje najboljše drže do judovstva, tako v teološkem kot v prak-
tičnem smislu.
Sodobno judovstvo bo izmed vseh religij seveda še naprej koncep
tualno najbližja »sorodnica« krščanstva.7 Vendar pa različni pomeni celo
najbolj temeljnih pojmov v religijskem diskurzu obeh izročil – vzemimo
kot primera že samó »odrešenje« in »zakon/postavo« – terjajo dosledno
spoštovanje te razlike pri medreligijski komunikaciji kot tudi iskreno,
učečo se in samokritično držo do krščanstvu lastnih protijudovskih in
antisemitskih demonov. To seveda ne pomeni, da bi morali ali smeli
7 Tukaj se ne morem poglabljati v diskusijo o pojmu »religije«. Za tozadevno razpravo
glej Andrejč (2016, 49–64), kjer se ukvarjam še posebej z wittgensteinsko-pragma-
tičnim pogledom na koncept »religije«.
70
