Page 71 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 25, ISSN 1408-8363
P. 71
Gorazd Andrejč
konteksti, ne dopuščajo takega grobega poenostavljanja kot končnega
povzetka primerjave med Schleiermacherjevim in Tillichovim odnosom
do judovstva.
Težko je sicer zanikati, da so tendence v smeri markionizma, ki jih
je v protestantizem vnesel Schleiermacher, po več kot enem stoletju
postale bistveni del zelo drugačne, virulentne antisemitistične retori-
ke, ki je Schleiermacher nikoli ne bi odobraval (prim. Crouter 2005,
123–139). Prav tako je jasno, da ločevanje zgodnjega krščanstva od nje-
govega judovskega zgodovinskega konteksta nujno proizvaja napačna
razumevanja tako krščanstva kot judovstva, kar je Tillich zelo dobro
razumel in razložil (Tillich [1953] 2004). Vendar pa to še ne pomeni,
da Schleiermacherjeva šibitev teološke kontinuitete med judovstvom in
krščanstvom sama po sebi sproža protijudovstvo, kaj šele antisemitizem.
Schleiermacherjevo stališče, da je vsaka religija edinstvena realizacija raz-
ličnih in izvirnih religioznih prebujenj, kot tudi razumevanje, osrednje
v njegovi filozofiji religij, da bi pluralnost religij morali praznovati in ne
objokovati (OR, 96–101), še vedno v sebi nosi potencial, ki krščanski
teologiji omogoča, da sodobno judovstvo uzre kot živo in veljavno ute-
lešenje božanske interakcije s človeštvom.
Znotraj današnjega postpluralističnega teološkega obzorja pa je tudi
ta pozitivni potencial Schleiermacherjeve filozofije religij lahko videti
»neuporaben« za krščansko teologijo. Za tiste, ki jih trda postliberalna
inkomenzurabilnost in njej ustrezajoča strategija »ne spekuliraj, ne povej«
krščanskega premišljevanja o nekrščanskih religijah še vedno ne prepriča,
se Tillichov hkraten in emfatičen »Da« kot tudi »Ne« judovstvu lahko zdi
bolj perspektiven teološki znanilec primerne sodobne krščanske drže. Toda
Tillichov poudarek na teološki kontinuiteti med »judovsko preroškostjo«
in krščanstvom je dvorezen meč. Njegov historično-teološki pogled na
religije, ki ohranja pri življenju njegovo protijudovstvo prav tako temelji
na tistem, v čemer lahko danes prepoznamo zastarel model: gre namreč
za vse preveč poenostavljeno teološko filozofijo zgodovine, znotraj katere
Tillich pozicionira svojo afirmacijo Jezusa kot Kristusa. In vendar je znotraj
te specifične interpretacije zgodovine takšna afirmacija nepotrebna.
Kaj so torej tiste ugotovitve, ki bi jih sodobni krščanski poskusi »misli-
ti judovstvo« lahko potegnili iz pričujoče primerjave? Za krščansko misel
69
konteksti, ne dopuščajo takega grobega poenostavljanja kot končnega
povzetka primerjave med Schleiermacherjevim in Tillichovim odnosom
do judovstva.
Težko je sicer zanikati, da so tendence v smeri markionizma, ki jih
je v protestantizem vnesel Schleiermacher, po več kot enem stoletju
postale bistveni del zelo drugačne, virulentne antisemitistične retori-
ke, ki je Schleiermacher nikoli ne bi odobraval (prim. Crouter 2005,
123–139). Prav tako je jasno, da ločevanje zgodnjega krščanstva od nje-
govega judovskega zgodovinskega konteksta nujno proizvaja napačna
razumevanja tako krščanstva kot judovstva, kar je Tillich zelo dobro
razumel in razložil (Tillich [1953] 2004). Vendar pa to še ne pomeni,
da Schleiermacherjeva šibitev teološke kontinuitete med judovstvom in
krščanstvom sama po sebi sproža protijudovstvo, kaj šele antisemitizem.
Schleiermacherjevo stališče, da je vsaka religija edinstvena realizacija raz-
ličnih in izvirnih religioznih prebujenj, kot tudi razumevanje, osrednje
v njegovi filozofiji religij, da bi pluralnost religij morali praznovati in ne
objokovati (OR, 96–101), še vedno v sebi nosi potencial, ki krščanski
teologiji omogoča, da sodobno judovstvo uzre kot živo in veljavno ute-
lešenje božanske interakcije s človeštvom.
Znotraj današnjega postpluralističnega teološkega obzorja pa je tudi
ta pozitivni potencial Schleiermacherjeve filozofije religij lahko videti
»neuporaben« za krščansko teologijo. Za tiste, ki jih trda postliberalna
inkomenzurabilnost in njej ustrezajoča strategija »ne spekuliraj, ne povej«
krščanskega premišljevanja o nekrščanskih religijah še vedno ne prepriča,
se Tillichov hkraten in emfatičen »Da« kot tudi »Ne« judovstvu lahko zdi
bolj perspektiven teološki znanilec primerne sodobne krščanske drže. Toda
Tillichov poudarek na teološki kontinuiteti med »judovsko preroškostjo«
in krščanstvom je dvorezen meč. Njegov historično-teološki pogled na
religije, ki ohranja pri življenju njegovo protijudovstvo prav tako temelji
na tistem, v čemer lahko danes prepoznamo zastarel model: gre namreč
za vse preveč poenostavljeno teološko filozofijo zgodovine, znotraj katere
Tillich pozicionira svojo afirmacijo Jezusa kot Kristusa. In vendar je znotraj
te specifične interpretacije zgodovine takšna afirmacija nepotrebna.
Kaj so torej tiste ugotovitve, ki bi jih sodobni krščanski poskusi »misli-
ti judovstvo« lahko potegnili iz pričujoče primerjave? Za krščansko misel
69
