Page 69 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 25, ISSN 1408-8363
P. 69
Gorazd Andrejč
historični pogled na odrešitev in razodetje, nujno pristanemo v teologiji
nadomestitve (Dreidger Hesslein 2010, 35), sledi pa tudi določena oblika
krščanskega inkluzivizma (ali morda celo ekskluzivizma). To je bila tudi
glavna ost argumentov proti Tillichu s strani nekaj njegovih učencev,
kot so Langdon Gilkey, Tom Driver in Paul Knitter, ki so vsaj deloma
v skladu s svojim kritičnim odzivom na to potezo Tillichove teologije
postali religijski pluralisti. Z njihovega zornega kota se Tillich ustavi na
ključni točki, na kateri bi bila potrebna revizija doktrine o končnosti
in absolutnosti dogodka Kristusa (Gilkey 1982 in 1987; Driver 1987;
Knitter 1985).
Pri tem je eden ključnih strukturnih elementov Tillichovega teološke-
ga uokvirjanja judovstva njegovo »protestantsko načelo« (Earley 1984,
230), tj. »preroški protest« proti čemur koli končnemu in zgodovinske-
mu, če to nastopa, kakor da bi bilo brezpogojno samo. Kar se tega tiče,
je Tillich vsekakor povsem jasno afirmiral nadaljujočo se odrešiteljsko
funkcijo Izraela kot nekakšnega korektiva za cerkev (Tillich [1953] 2004,
8–9). A vendar, medtem ko taka pozicija kaže pristno odprtost za kr-
ščansko samokritičnost, jo ravno tako lahko razumemo kot specifično,
na cerkev osredotočeno afirmacijo Izraela in judovstva. Pravzaprav zveni
Tillich nenavadno podobno Schleiermacherju, ko trdi, da je vrh prero
škega obdobja v judovstvu nastopil pred Kristusom, in da je z dogodkom
Kristusa univerzalnost vdrla v judovski partikularizem z namenom, da
bi ga presegla. Iz tega je razvidno, da se je tudi Tillich – sicer drugače,
pa vendar ne povsem drugače kakor Schleiermacher – ukvarjal z reci-
kliranjem in ponovnim pakiranjem starih tem tradicionalne krščanske
teologije nadomestitve.
Nek drug, še bolj problematičen strukturni element Tillichove misli,
ki je ključno določil njegovo stališče do judovstva kot tudi sionizma, pa
je bila njegova »ontologija prostorsko-časovne napetosti« (ki ustreza
zakramentalnim in preroškim vidikom religije: ti se po Tillichu med-
sebojno bojujejo znotraj vsake religije) (Tillich 1959a). Znotraj takega
okvirja vidi Tillich judovstvo kot »religijo časa« in ne prostora, Jude pa
kot »ljudstvo časa« in ne prostora. Skladno s tem Tillich trdi, da so Judje
v stalnem razseljenstvu oziroma »eksistenci diaspore«, zaradi česar je
67
historični pogled na odrešitev in razodetje, nujno pristanemo v teologiji
nadomestitve (Dreidger Hesslein 2010, 35), sledi pa tudi določena oblika
krščanskega inkluzivizma (ali morda celo ekskluzivizma). To je bila tudi
glavna ost argumentov proti Tillichu s strani nekaj njegovih učencev,
kot so Langdon Gilkey, Tom Driver in Paul Knitter, ki so vsaj deloma
v skladu s svojim kritičnim odzivom na to potezo Tillichove teologije
postali religijski pluralisti. Z njihovega zornega kota se Tillich ustavi na
ključni točki, na kateri bi bila potrebna revizija doktrine o končnosti
in absolutnosti dogodka Kristusa (Gilkey 1982 in 1987; Driver 1987;
Knitter 1985).
Pri tem je eden ključnih strukturnih elementov Tillichovega teološke-
ga uokvirjanja judovstva njegovo »protestantsko načelo« (Earley 1984,
230), tj. »preroški protest« proti čemur koli končnemu in zgodovinske-
mu, če to nastopa, kakor da bi bilo brezpogojno samo. Kar se tega tiče,
je Tillich vsekakor povsem jasno afirmiral nadaljujočo se odrešiteljsko
funkcijo Izraela kot nekakšnega korektiva za cerkev (Tillich [1953] 2004,
8–9). A vendar, medtem ko taka pozicija kaže pristno odprtost za kr-
ščansko samokritičnost, jo ravno tako lahko razumemo kot specifično,
na cerkev osredotočeno afirmacijo Izraela in judovstva. Pravzaprav zveni
Tillich nenavadno podobno Schleiermacherju, ko trdi, da je vrh prero
škega obdobja v judovstvu nastopil pred Kristusom, in da je z dogodkom
Kristusa univerzalnost vdrla v judovski partikularizem z namenom, da
bi ga presegla. Iz tega je razvidno, da se je tudi Tillich – sicer drugače,
pa vendar ne povsem drugače kakor Schleiermacher – ukvarjal z reci-
kliranjem in ponovnim pakiranjem starih tem tradicionalne krščanske
teologije nadomestitve.
Nek drug, še bolj problematičen strukturni element Tillichove misli,
ki je ključno določil njegovo stališče do judovstva kot tudi sionizma, pa
je bila njegova »ontologija prostorsko-časovne napetosti« (ki ustreza
zakramentalnim in preroškim vidikom religije: ti se po Tillichu med-
sebojno bojujejo znotraj vsake religije) (Tillich 1959a). Znotraj takega
okvirja vidi Tillich judovstvo kot »religijo časa« in ne prostora, Jude pa
kot »ljudstvo časa« in ne prostora. Skladno s tem Tillich trdi, da so Judje
v stalnem razseljenstvu oziroma »eksistenci diaspore«, zaradi česar je
67
