Page 68 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 25, ISSN 1408-8363
P. 68
RAZPRAVE, ŠTUDIJE
dobnega judovstva ne gre enačiti s tistim, ki je obstajal v časih Jezusa
in zgodnjecerkvenega krščanstva ali pred njim (Tillich [1953] 2004,
8–9). Kakršno koli zanikanje judovskih korenin krščanstva onemogoči
možnost razumevanja Nove zaveze in sam dogodek Kristusa: »Brez
skupnosti ljudi, ki so bili indoktrinirani s paradoksi judovskih preroštev,
paradoksa križa ne bi mogli ne razumeti ne sprejeti.« (Tillich 1973, 142)
Tillich še naglasi, da bi prelom v kontinuiteti med judovsko preroško
tradicijo in novozavezno vero pomenil, da je »Nova zaveza neveljavna«
(Tillich [1953] 2004, 9).
Tillich takšno razumevanje poveže z izkušnjo izgube duhovne in
moralne identitete nemške cerkve pod Hitlerjem (Tillich [1953] 2004,
9). Z drzno primerjavo poistoveti grožnjo nacionalsocializma v odnosu
do nemške cerkve z eksistencialno nevarnostjo, ki jo je gnostični sinkre-
tizem predstavljal za zgodnjo cerkev: ustrezen odgovor na obe eksi-
stencialni nevarnosti je po Tillichu v izrazitem poudarku na kontinuiteti
med »preroškim judovstvom« hebrejske biblije in krščanstvom. Edini
duh, »ki lahko obrani cerkev« (Tillich [1953] 2004, 9) pred religioznim
nacionalizmom in izgubo svojega krščanskega karakterja, je preroško
judovstvo. Tillichovo afirmacijo pomena judovstva moramo razumeti v
kontekstu njegovega zelo osebnega in zavzetega protinacističnega boja,
ki je tako krščanske kot tudi državljanske narave.
Pa vendar se v povezavi z drugimi strukturnimi potezami Tillichove
teologijeTillichov način afirmacije judovstva kaže tudi kot njegova lastna,
posebna oblika triumfalizma nad judovstvom. V smislu pogojev sote-
riologije in razodetja se judovstvo Tillichu še vedno kaže kot bistveno
nezaključeno – kot preparatio evangelica, a v sveži interpretaciji. Zgo-
dovinsko razodetje Kristusa Tillich razume kot »zaključno in dokonč-
no« v primerjavi s čimer koli, kar je najti v drugih religijah, vključno
z judovstvom.5 Zdi se, da če za izhodišče vzamemo Tillichov teološko-
5 Tukaj se osredotočam na Tillichova pretehtana in jasno izražena stališča, ki jih je kot
teolog zastopal večino svojega »zrelega obdobja« – vsaj do potovanja na Japonsko
in tamkajšnjih razprav z budističnimi sogovorniki, kar pa je bilo v poznem delu
Tillichovega življenja (1963). Terence Thomas zagovarja stališče, da je Tillich po
teh pogovorih z budisti prešel s svojega soteriološkega inkluzivizma na pluralizem,
toda drugi, vključno z Marcom Bossom (2009), tako interpretacijo zavračajo.
66
dobnega judovstva ne gre enačiti s tistim, ki je obstajal v časih Jezusa
in zgodnjecerkvenega krščanstva ali pred njim (Tillich [1953] 2004,
8–9). Kakršno koli zanikanje judovskih korenin krščanstva onemogoči
možnost razumevanja Nove zaveze in sam dogodek Kristusa: »Brez
skupnosti ljudi, ki so bili indoktrinirani s paradoksi judovskih preroštev,
paradoksa križa ne bi mogli ne razumeti ne sprejeti.« (Tillich 1973, 142)
Tillich še naglasi, da bi prelom v kontinuiteti med judovsko preroško
tradicijo in novozavezno vero pomenil, da je »Nova zaveza neveljavna«
(Tillich [1953] 2004, 9).
Tillich takšno razumevanje poveže z izkušnjo izgube duhovne in
moralne identitete nemške cerkve pod Hitlerjem (Tillich [1953] 2004,
9). Z drzno primerjavo poistoveti grožnjo nacionalsocializma v odnosu
do nemške cerkve z eksistencialno nevarnostjo, ki jo je gnostični sinkre-
tizem predstavljal za zgodnjo cerkev: ustrezen odgovor na obe eksi-
stencialni nevarnosti je po Tillichu v izrazitem poudarku na kontinuiteti
med »preroškim judovstvom« hebrejske biblije in krščanstvom. Edini
duh, »ki lahko obrani cerkev« (Tillich [1953] 2004, 9) pred religioznim
nacionalizmom in izgubo svojega krščanskega karakterja, je preroško
judovstvo. Tillichovo afirmacijo pomena judovstva moramo razumeti v
kontekstu njegovega zelo osebnega in zavzetega protinacističnega boja,
ki je tako krščanske kot tudi državljanske narave.
Pa vendar se v povezavi z drugimi strukturnimi potezami Tillichove
teologijeTillichov način afirmacije judovstva kaže tudi kot njegova lastna,
posebna oblika triumfalizma nad judovstvom. V smislu pogojev sote-
riologije in razodetja se judovstvo Tillichu še vedno kaže kot bistveno
nezaključeno – kot preparatio evangelica, a v sveži interpretaciji. Zgo-
dovinsko razodetje Kristusa Tillich razume kot »zaključno in dokonč-
no« v primerjavi s čimer koli, kar je najti v drugih religijah, vključno
z judovstvom.5 Zdi se, da če za izhodišče vzamemo Tillichov teološko-
5 Tukaj se osredotočam na Tillichova pretehtana in jasno izražena stališča, ki jih je kot
teolog zastopal večino svojega »zrelega obdobja« – vsaj do potovanja na Japonsko
in tamkajšnjih razprav z budističnimi sogovorniki, kar pa je bilo v poznem delu
Tillichovega življenja (1963). Terence Thomas zagovarja stališče, da je Tillich po
teh pogovorih z budisti prešel s svojega soteriološkega inkluzivizma na pluralizem,
toda drugi, vključno z Marcom Bossom (2009), tako interpretacijo zavračajo.
66
