Page 67 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 25, ISSN 1408-8363
P. 67
Gorazd Andrejč
antisemitski sentimenti, negativna recepcija (tradicionalnega) judovstva
s strani judovskih razsvetljencev (haskala), močno odklonilna Schleier-
macherjeva drža do kantovskih/razsvetljenskih poskusov reduciranja
religije na moralo (stališče, ki so ga tudi judovski razsvetljenci privzeli
v svoji filozofiji religije), Schleiermacherjev rezidualno-pietistični pou-
darek na dihotomiji med duhom in zakonom, prav tako pa tudi njegov
nemško-krščanski koncept pedagogike (glej Blum 2010; Erhardt 2012).
Strukturni dejavniki njegove filozofske teologije oziroma filozofije re-
ligij(e) so vsekakor tudi vplivali na njegovo celotno držo do judovstva,
toda v omejeni meri. Tisti drugi dejavniki so bržkone prečili njihov
potencial, na osnovi katerega bi Schleiermacher lahko razvil precej bolj
afirmativno držo do judovstva.
Tillich in judovstvo
Čeprav Tillich privzema določene vidike Schleiermacherjevega pri-
stopa v odnosu do teologije – na primer, ko brani relevantnost izjemnih
»občutij biti« za religijsko verovanje nasproti napadom na te s strani nove
ortodoksije,4 pa vseeno zavrača Schleiermacherjevo »občutje absolutne
odvisnosti« kot središče (ali, kot sam pravi, kot »izhodiščno točko«) siste-
matične teologije. In čeprav zapiše, da je »teologija nujno eksistencialna«
(Tillich 1973, 32), v središče lastne sistematične teologije vendarle postavi
zgodovinski dogodek Jezusa Kristusa (Tillich 1973, 42). To se odraža v
njegovem teološkem tolmačenju zgodovine, a ob tem ne gre zanikati
vplivov nemške klasične filozofije na njegovo filozofijo zgodovine, ki so
prisotni tudi še v njegovem poznem obdobju.
Ta razlika med Tillichom in Schleiermacherjem je za nas pomembna.
Bistvo Tillichovega odmika od nemške liberalno-protestanske tradici-
je kot celote lahko namreč razumemo kot poskus odmika od liberal-
no-protestantskega neomarkionizma, in sicer z izrazito reafirmacijo
zgodovinske kontinuitete med Staro in Novo zavezo (Tillich [1953]
2004, 8–9; Earley 1984, 232). Za Tillicha to pomeni tudi afirmacijo
kontinuitete med judovstvom in krščanstvom, čeprav opozarja, da so-
4 Za Tillichovo kritično afirmacijo Schleiermacherjevega poudarka na izkustvenem v
religiji glej Tillich (1973, 40–46, 172–173).
65
antisemitski sentimenti, negativna recepcija (tradicionalnega) judovstva
s strani judovskih razsvetljencev (haskala), močno odklonilna Schleier-
macherjeva drža do kantovskih/razsvetljenskih poskusov reduciranja
religije na moralo (stališče, ki so ga tudi judovski razsvetljenci privzeli
v svoji filozofiji religije), Schleiermacherjev rezidualno-pietistični pou-
darek na dihotomiji med duhom in zakonom, prav tako pa tudi njegov
nemško-krščanski koncept pedagogike (glej Blum 2010; Erhardt 2012).
Strukturni dejavniki njegove filozofske teologije oziroma filozofije re-
ligij(e) so vsekakor tudi vplivali na njegovo celotno držo do judovstva,
toda v omejeni meri. Tisti drugi dejavniki so bržkone prečili njihov
potencial, na osnovi katerega bi Schleiermacher lahko razvil precej bolj
afirmativno držo do judovstva.
Tillich in judovstvo
Čeprav Tillich privzema določene vidike Schleiermacherjevega pri-
stopa v odnosu do teologije – na primer, ko brani relevantnost izjemnih
»občutij biti« za religijsko verovanje nasproti napadom na te s strani nove
ortodoksije,4 pa vseeno zavrača Schleiermacherjevo »občutje absolutne
odvisnosti« kot središče (ali, kot sam pravi, kot »izhodiščno točko«) siste-
matične teologije. In čeprav zapiše, da je »teologija nujno eksistencialna«
(Tillich 1973, 32), v središče lastne sistematične teologije vendarle postavi
zgodovinski dogodek Jezusa Kristusa (Tillich 1973, 42). To se odraža v
njegovem teološkem tolmačenju zgodovine, a ob tem ne gre zanikati
vplivov nemške klasične filozofije na njegovo filozofijo zgodovine, ki so
prisotni tudi še v njegovem poznem obdobju.
Ta razlika med Tillichom in Schleiermacherjem je za nas pomembna.
Bistvo Tillichovega odmika od nemške liberalno-protestanske tradici-
je kot celote lahko namreč razumemo kot poskus odmika od liberal-
no-protestantskega neomarkionizma, in sicer z izrazito reafirmacijo
zgodovinske kontinuitete med Staro in Novo zavezo (Tillich [1953]
2004, 8–9; Earley 1984, 232). Za Tillicha to pomeni tudi afirmacijo
kontinuitete med judovstvom in krščanstvom, čeprav opozarja, da so-
4 Za Tillichovo kritično afirmacijo Schleiermacherjevega poudarka na izkustvenem v
religiji glej Tillich (1973, 40–46, 172–173).
65
