Page 82 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 25, ISSN 1408-8363
P. 82
ŠTUDIJSKI VEČERI
vpletenih je tiskanje trajalo manj časa, kot so sprva predvidevali. Začelo
se je 28. maja 1583 in je bilo končano v soboto pred sv. Martinom, to je
9. novembra 1583 (Rajhman 1997, 114). Čeprav je bil tisk zaključen še
v letu 1583, nosi knjiga uradno letnico 1584.
Celoten knjižni blok Biblije je bogato ilustriran s klišeji, od katerih
so bili mnogi uporabljeni tri desetletja poprej za prvo izdajo Lutrove-
ga nemškega prevoda. Besedilo sestavlja pet glavnih delov. V prvem,
nepaginiranem sklopu je naslovna stran tiskana dvobarvno, v črni in
rdeči barvi, tej sledi prazna stran, nato pa so štirje listi (osem strani)
nemškega predgovora, 26 listov (52 strani) slovenskega predgovora in
18 listov (32 strani) registra. Drugi del zajema Stari testament in obsega
168 listov (336 strani), sledijo Sveti preroki na 108 listih (216 straneh),
Novi testament na 76 listih (152 straneh) in register (nepaginiran) na
8,5 lista (17 straneh) kot zadnji oziroma peti del.
Na silvestrovo 1583 so Dalmatin in njegovi sodelavci zapustili Wi-
ttenberg in se v hudi zimi napotili v domovino. Na poti so pri založniku
Seelfischu v Leipzigu poravnali tiskarske stroške, se potem ustavili pri
naklonjenem saškem knezu, kjer je zelo verjetno ostalo nekaj najlepših
primerkov, ter se čez Prago, Dunaj in Celovec 8. februarja 1584 vrnili v
Ljubljano (Glavan 1994).
Iz poročila, datiranega 2. marca 1584, izvemo, da so 21. decembra
1583 v Wittembergu predali za prevoz v Nüremberg šest sodov ter za
Leipzig pet sodov; v Linz so poslali tri sode za prodajo na sejmu na
belo nedeljo. Posebne tri zaboje ali skrinje z osemnajstimi pozlačenimi
in okrašeno vezanimi primerki so dobro zavarovane in povite v platno
poslali Hansu Reichartu na Dunaj, ki jim je zagotovil, da bodo ti zaboji
do Beljaka in od tam sem prispeli v nepoškodovanem stanju. Preostale
knjige so v trinajstih sodih poslali v Leipzig in jih, dokler ne dobijo novih
navodil, predali v varstvo Hansenu Lebzelterju, ki jih je hranil v čistem
in dobro zaklenjenem prostoru. V poročilu je dodana tabela s seznamom
sodov, v katerih je bilo shranjenih 1476 izvodov, od tega 986 nevezanih
in 490 vezanih. (Rajhman 1997, 114–16)
Iz podrobnega poročila Dalmatina in Bohoriča, poslanega 26. aprila
1584 kranjskim odbornikom, izvemo specifikacijo vseh prejemkov in
izdatkov od 10. aprila 1583 do 10. marca 1584. V njem je tudi seznam
80
vpletenih je tiskanje trajalo manj časa, kot so sprva predvidevali. Začelo
se je 28. maja 1583 in je bilo končano v soboto pred sv. Martinom, to je
9. novembra 1583 (Rajhman 1997, 114). Čeprav je bil tisk zaključen še
v letu 1583, nosi knjiga uradno letnico 1584.
Celoten knjižni blok Biblije je bogato ilustriran s klišeji, od katerih
so bili mnogi uporabljeni tri desetletja poprej za prvo izdajo Lutrove-
ga nemškega prevoda. Besedilo sestavlja pet glavnih delov. V prvem,
nepaginiranem sklopu je naslovna stran tiskana dvobarvno, v črni in
rdeči barvi, tej sledi prazna stran, nato pa so štirje listi (osem strani)
nemškega predgovora, 26 listov (52 strani) slovenskega predgovora in
18 listov (32 strani) registra. Drugi del zajema Stari testament in obsega
168 listov (336 strani), sledijo Sveti preroki na 108 listih (216 straneh),
Novi testament na 76 listih (152 straneh) in register (nepaginiran) na
8,5 lista (17 straneh) kot zadnji oziroma peti del.
Na silvestrovo 1583 so Dalmatin in njegovi sodelavci zapustili Wi-
ttenberg in se v hudi zimi napotili v domovino. Na poti so pri založniku
Seelfischu v Leipzigu poravnali tiskarske stroške, se potem ustavili pri
naklonjenem saškem knezu, kjer je zelo verjetno ostalo nekaj najlepših
primerkov, ter se čez Prago, Dunaj in Celovec 8. februarja 1584 vrnili v
Ljubljano (Glavan 1994).
Iz poročila, datiranega 2. marca 1584, izvemo, da so 21. decembra
1583 v Wittembergu predali za prevoz v Nüremberg šest sodov ter za
Leipzig pet sodov; v Linz so poslali tri sode za prodajo na sejmu na
belo nedeljo. Posebne tri zaboje ali skrinje z osemnajstimi pozlačenimi
in okrašeno vezanimi primerki so dobro zavarovane in povite v platno
poslali Hansu Reichartu na Dunaj, ki jim je zagotovil, da bodo ti zaboji
do Beljaka in od tam sem prispeli v nepoškodovanem stanju. Preostale
knjige so v trinajstih sodih poslali v Leipzig in jih, dokler ne dobijo novih
navodil, predali v varstvo Hansenu Lebzelterju, ki jih je hranil v čistem
in dobro zaklenjenem prostoru. V poročilu je dodana tabela s seznamom
sodov, v katerih je bilo shranjenih 1476 izvodov, od tega 986 nevezanih
in 490 vezanih. (Rajhman 1997, 114–16)
Iz podrobnega poročila Dalmatina in Bohoriča, poslanega 26. aprila
1584 kranjskim odbornikom, izvemo specifikacijo vseh prejemkov in
izdatkov od 10. aprila 1583 do 10. marca 1584. V njem je tudi seznam
80
