Page 37 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 26, ISSN 2590-9754
P. 37
zdravko kobe
vsakdanja: delujoči subjekt je bil potopljen v empirični svet, v moral-
nem delovanju se je opiral na prizadevanje po srečnosti in tudi vred-
nost dejanja očitno ni bila odvisna od prisotnosti posebnega čistega ob-
čutja. Vse to se spremeni v trenutku, ko Kant vpelje pojem avtonomije
in skupaj z njim pojem čiste volje, ločene od empiričnih določil. Zdi se,
kot da je poudarek na čistem subjektu in posledično okrepitev dualiz-
ma med inteligibilnim in empiričnim subjektom ponudila primerno
podlago za uporabo pietističnih miselnih modelov. Vsekakor je odslej
tudi Kant potegnil ostro ločnico med vnanjim in notranjim, tako da je
npr. opredelitev dejanja postala notranja kategorija, neodvisno od učin-
kov, ki jih proizvede v svetu.
Tako je nastala moralna teorija, kakor je poznamo iz Kritike prak-
tičnega uma. Toda kot smo videli, se razvoj s tem ni končal. V poznej-
ših spisih je Kant namesto vprašanju brezpogojne zavezujočnosti ved-
no večjo težo pripisoval izvorni odločitvi med dobrim in zlim, ki jo
je težko misliti v prejšnjem okviru, zato pa se dobro ujema z moralno
teor ijo pietizma. Na podlagi tega je mogoče domnevati, da se je po za-
četnem vdoru vpliv pietizma na Kantovo moralno teorijo pravzaprav
vedno bolj krepil. Povsem možno je, da bi druga izdaja Kritike praktič-
nega uma kazala še več pietističnih potez.
Toda vrnimo se k našemu osnovnemu vprašanju. Dokler iščemo
vpliv pietizma in širše protestantizma na ravni vsebine, denimo na rav-
ni vloge, ki jo nek filozofski sistem pripisuje Bogu ali veri, bomo mo-
rali ugotoviti, da pri Kantu vsaj od Utemeljitve metafizike nravi naprej
tega vpliva tako rekoč ni zaznati. Ravno nasprotno. Celo v pozni Religi-
ji v mejah golega uma, kjer bi še najprej pričakovali tovrstno material-
no prekrivanje, Kant decidirano zapiše:
Kolikor je utemeljena na pojmu človeka kot svobodnega bitja, ki pa
ravno zato s svojim umom tudi samega sebe veže na brezpogojne zakone,
morala ne potrebuje niti ideje nekega drugega bitja nad njim, da bi pripo
znal svojo dolžnost, niti kakega drugega gonila, kot je zakon sam, da bi ga
upošteval. (Kant 1974, 8:649)
267
vsakdanja: delujoči subjekt je bil potopljen v empirični svet, v moral-
nem delovanju se je opiral na prizadevanje po srečnosti in tudi vred-
nost dejanja očitno ni bila odvisna od prisotnosti posebnega čistega ob-
čutja. Vse to se spremeni v trenutku, ko Kant vpelje pojem avtonomije
in skupaj z njim pojem čiste volje, ločene od empiričnih določil. Zdi se,
kot da je poudarek na čistem subjektu in posledično okrepitev dualiz-
ma med inteligibilnim in empiričnim subjektom ponudila primerno
podlago za uporabo pietističnih miselnih modelov. Vsekakor je odslej
tudi Kant potegnil ostro ločnico med vnanjim in notranjim, tako da je
npr. opredelitev dejanja postala notranja kategorija, neodvisno od učin-
kov, ki jih proizvede v svetu.
Tako je nastala moralna teorija, kakor je poznamo iz Kritike prak-
tičnega uma. Toda kot smo videli, se razvoj s tem ni končal. V poznej-
ših spisih je Kant namesto vprašanju brezpogojne zavezujočnosti ved-
no večjo težo pripisoval izvorni odločitvi med dobrim in zlim, ki jo
je težko misliti v prejšnjem okviru, zato pa se dobro ujema z moralno
teor ijo pietizma. Na podlagi tega je mogoče domnevati, da se je po za-
četnem vdoru vpliv pietizma na Kantovo moralno teorijo pravzaprav
vedno bolj krepil. Povsem možno je, da bi druga izdaja Kritike praktič-
nega uma kazala še več pietističnih potez.
Toda vrnimo se k našemu osnovnemu vprašanju. Dokler iščemo
vpliv pietizma in širše protestantizma na ravni vsebine, denimo na rav-
ni vloge, ki jo nek filozofski sistem pripisuje Bogu ali veri, bomo mo-
rali ugotoviti, da pri Kantu vsaj od Utemeljitve metafizike nravi naprej
tega vpliva tako rekoč ni zaznati. Ravno nasprotno. Celo v pozni Religi-
ji v mejah golega uma, kjer bi še najprej pričakovali tovrstno material-
no prekrivanje, Kant decidirano zapiše:
Kolikor je utemeljena na pojmu človeka kot svobodnega bitja, ki pa
ravno zato s svojim umom tudi samega sebe veže na brezpogojne zakone,
morala ne potrebuje niti ideje nekega drugega bitja nad njim, da bi pripo
znal svojo dolžnost, niti kakega drugega gonila, kot je zakon sam, da bi ga
upošteval. (Kant 1974, 8:649)
267
