Page 34 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 26, ISSN 2590-9754
P. 34
razprave, študije
transcendentalnega idealizma ni nekaj nasebnega, temveč je forma čut
nosti, natančneje forma notranjega čuta. Res je sicer, da pri Kantu ni
najti dosti izvajanj o razmerju med zunanjim in notranjim čutom, še
posebej ne glede tega, kaj se zgodi ob smrti, ob t. i. ločitvi duše od telesa.
Toda vsaj na predavanjih iz metafizike, ki jih je imel samo nekaj let pred
izidom Kritike čistega uma, je Kant podal dovolj podrobno teorijo, po
kateri je čutnost in s tem časovnost notranjega zora posledica navzoč-
nosti zunanjega čuta, ki je spet koekstenziven z vezanostjo duše na telo.
Če pa se duša loči od telesa, ne bo imela istega čutnega zora tega sve-
ta; sveta ne bo zrla, kakor se pojavlja, temveč kakor je. Potemtakem je lo-
čitev duše od telesa v spremembi čutnega zora v duhovni zor; in to je dru-
gi svet. Drugi svet potemtakem ni neko drugo mesto, temveč le neki drugi
zor. (Kant 1968, 297–98)25
To pojmovanje ima nekaj zanimivih implikacij. Iz njega npr. izha-
ja, da krepostni ne pride v nebesa šele po smrti, temveč se že zdaj na-
haja v njih, samo da tega še ne more vedeti. »Ker imam v tem svetu
še neki čutni zor; ne morem imeti hkrati tudi duhovnega zora.« (Kant
1968, 300)26 No, za nas je pomembno, da se po tej interpretaciji teles-
ne smrti v okviru transcendentalnega idealizma – in to je pravzaprav
edina interpretacija, ki jo po naši vednosti lahko najdemo pri Kantu –
čutni zor sprevrže v duhovni zor samega sebe, v katerem zato ni več
nobene pojavnosti in tudi ne časovnosti. Z ločitvijo duše od telesa se
odpravi tudi čas!
Nesmrtnost duše je za možnost neskončnega progresa k moralni
popolnosti brezpredmetna. Ko se enkrat loči od telesa, duša preprosto
nima več možnosti za napredovanje. Kakor vse inteligibilno duša tedaj
preprosto je, kakršna je, in je, kjer pač je – v nebesih, v duhovni skup-
nosti s krepostnimi, če je sama dobra, in v peklu, če je zla. In obratno,
če bi bili res primorani dopustiti idejo neskončnega napredovanja, po-
tem bi ob danih ontoloških predpostavkah v ta namen potrebovali ne-
25 Tj.: AA 28:297–98.
26 Tj.: AA 28:300.
264
transcendentalnega idealizma ni nekaj nasebnega, temveč je forma čut
nosti, natančneje forma notranjega čuta. Res je sicer, da pri Kantu ni
najti dosti izvajanj o razmerju med zunanjim in notranjim čutom, še
posebej ne glede tega, kaj se zgodi ob smrti, ob t. i. ločitvi duše od telesa.
Toda vsaj na predavanjih iz metafizike, ki jih je imel samo nekaj let pred
izidom Kritike čistega uma, je Kant podal dovolj podrobno teorijo, po
kateri je čutnost in s tem časovnost notranjega zora posledica navzoč-
nosti zunanjega čuta, ki je spet koekstenziven z vezanostjo duše na telo.
Če pa se duša loči od telesa, ne bo imela istega čutnega zora tega sve-
ta; sveta ne bo zrla, kakor se pojavlja, temveč kakor je. Potemtakem je lo-
čitev duše od telesa v spremembi čutnega zora v duhovni zor; in to je dru-
gi svet. Drugi svet potemtakem ni neko drugo mesto, temveč le neki drugi
zor. (Kant 1968, 297–98)25
To pojmovanje ima nekaj zanimivih implikacij. Iz njega npr. izha-
ja, da krepostni ne pride v nebesa šele po smrti, temveč se že zdaj na-
haja v njih, samo da tega še ne more vedeti. »Ker imam v tem svetu
še neki čutni zor; ne morem imeti hkrati tudi duhovnega zora.« (Kant
1968, 300)26 No, za nas je pomembno, da se po tej interpretaciji teles-
ne smrti v okviru transcendentalnega idealizma – in to je pravzaprav
edina interpretacija, ki jo po naši vednosti lahko najdemo pri Kantu –
čutni zor sprevrže v duhovni zor samega sebe, v katerem zato ni več
nobene pojavnosti in tudi ne časovnosti. Z ločitvijo duše od telesa se
odpravi tudi čas!
Nesmrtnost duše je za možnost neskončnega progresa k moralni
popolnosti brezpredmetna. Ko se enkrat loči od telesa, duša preprosto
nima več možnosti za napredovanje. Kakor vse inteligibilno duša tedaj
preprosto je, kakršna je, in je, kjer pač je – v nebesih, v duhovni skup-
nosti s krepostnimi, če je sama dobra, in v peklu, če je zla. In obratno,
če bi bili res primorani dopustiti idejo neskončnega napredovanja, po-
tem bi ob danih ontoloških predpostavkah v ta namen potrebovali ne-
25 Tj.: AA 28:297–98.
26 Tj.: AA 28:300.
264
