Page 33 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 26, ISSN 2590-9754
P. 33
zdravko kobe
pa je samo sestavljeno iz dveh neodvisnih momentov, namreč moralno-
sti in srečnosti. Na podlagi iste ideje najvišjega dobrega naj bi bili ena-
ko zavezani tudi k »popolni skladnosti naravnanosti z moralnim zako-
nom«, kar bi ustrezalo »svetosti volje« (Kant 1974, 7:252 [1993, 118]). Ker
takšna svetost volje za končno umno bitje ni možna, a je hkrati brezpo-
gojno zapovedana, jo je, sklepa Kant, moč »doseči le v progresu, ki gre v
neskončno«. In ker je naprej ta neskončni progres »možen le ob predpo-
stavki nenehne eksistence in osebnosti istega umnega bitja«, je, kot po-
goj udejanjanja najvišjega dobrega v svetu in s tem kot postulat čistega
praktičnega uma, nazadnje treba privzeti, da je duša nesmrtna.
Vendar Kantu niti ne gre toliko za nesmrtnost duše. Verjetno je po-
membneje, da celoten razmislek vključuje moralni perfekcionizem, se
pravi tezo, da za končno umno bitje moralnost ne označuje nekakšnega
stanja na koncu poti, temveč obstaja le v samopremagovanju, ki se kaže
kot nenehno napredovanje v dobrem.
Za umno, vendar končno bitje je možen le progres v neskončno, od niž-
jih k višjim stopnjam moralne popolnosti. (Kant 1974, 7:253 [1993, 119])
Seveda v tem ni težko videti strukturne sorodnosti s pietističnim
motivom postopnega moralnega izboljševanja, s katerim se navzven
manifestira dejstvo ponovnega rojstva. Tudi Francke je npr. v pridigi O
krščanski popolnosti podobno zatrdil, da tudi »če v tej rasti človek pride
še tako daleč, vendarle nikoli ne bo povsem popoln, temveč lahko ras-
te in napreduje v dobrem, dokler živi« (Jannasch in Schmidt 1965, 91).
Spet pa temu ni mogoče pripisati teže dokaza. Povsem možno je, da bi
naloga, kako misliti skupaj revolucijo in reformacijo ali kako naj se ne-
kaj neskončnega izrazi v mediju končnega, v vsakem primeru privedla
do ideje neskončnega približevanja.
Pomenljiveje je, da Kantova izpeljava v okviru transcendentalne-
ga idealizma ne dopušča sklepanja o nesmrtnosti duše, temveč veliko
prej navaja k neumrljivosti telesa. Kot smo videli, je namreč sklep o
nesmrtnosti pogojen z zahtevo po nenehnem izboljševanju, spreminjan
ju v smeri dobrega. Sprememba je možna zgolj v času. Ta pa v okviru
263
pa je samo sestavljeno iz dveh neodvisnih momentov, namreč moralno-
sti in srečnosti. Na podlagi iste ideje najvišjega dobrega naj bi bili ena-
ko zavezani tudi k »popolni skladnosti naravnanosti z moralnim zako-
nom«, kar bi ustrezalo »svetosti volje« (Kant 1974, 7:252 [1993, 118]). Ker
takšna svetost volje za končno umno bitje ni možna, a je hkrati brezpo-
gojno zapovedana, jo je, sklepa Kant, moč »doseči le v progresu, ki gre v
neskončno«. In ker je naprej ta neskončni progres »možen le ob predpo-
stavki nenehne eksistence in osebnosti istega umnega bitja«, je, kot po-
goj udejanjanja najvišjega dobrega v svetu in s tem kot postulat čistega
praktičnega uma, nazadnje treba privzeti, da je duša nesmrtna.
Vendar Kantu niti ne gre toliko za nesmrtnost duše. Verjetno je po-
membneje, da celoten razmislek vključuje moralni perfekcionizem, se
pravi tezo, da za končno umno bitje moralnost ne označuje nekakšnega
stanja na koncu poti, temveč obstaja le v samopremagovanju, ki se kaže
kot nenehno napredovanje v dobrem.
Za umno, vendar končno bitje je možen le progres v neskončno, od niž-
jih k višjim stopnjam moralne popolnosti. (Kant 1974, 7:253 [1993, 119])
Seveda v tem ni težko videti strukturne sorodnosti s pietističnim
motivom postopnega moralnega izboljševanja, s katerim se navzven
manifestira dejstvo ponovnega rojstva. Tudi Francke je npr. v pridigi O
krščanski popolnosti podobno zatrdil, da tudi »če v tej rasti človek pride
še tako daleč, vendarle nikoli ne bo povsem popoln, temveč lahko ras-
te in napreduje v dobrem, dokler živi« (Jannasch in Schmidt 1965, 91).
Spet pa temu ni mogoče pripisati teže dokaza. Povsem možno je, da bi
naloga, kako misliti skupaj revolucijo in reformacijo ali kako naj se ne-
kaj neskončnega izrazi v mediju končnega, v vsakem primeru privedla
do ideje neskončnega približevanja.
Pomenljiveje je, da Kantova izpeljava v okviru transcendentalne-
ga idealizma ne dopušča sklepanja o nesmrtnosti duše, temveč veliko
prej navaja k neumrljivosti telesa. Kot smo videli, je namreč sklep o
nesmrtnosti pogojen z zahtevo po nenehnem izboljševanju, spreminjan
ju v smeri dobrega. Sprememba je možna zgolj v času. Ta pa v okviru
263
