Page 32 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 26, ISSN 2590-9754
P. 32
razprave, študije
odločitve, da moralni zakon odslej naredi za svojo maksimo. (Kant 1974,
11:324 [2006, 184])
Kar je Francke pripisal učinku božjega nagovora na grešnika, ob
katerem se ta z grozo ove svoje nizkotnosti, to naj bi po Zinzendorfu
dosegla zapoved moralnega zakona samega, ki subjekt opozori na vso
njegovo nezadostnost. Verjetno ni treba posebej poudarjati, da tudi po-
nižanje, o katerem govori Kant v genezi moralnega občutja, opisuje na-
tanko enako situacijo. Pravzaprav je pri zgornjem opisu težko povedati,
ali se nanaša na vzpostavitev pogojev za izvedbo moralnega dejanja ali
na ponovno rojstvo, tako zelo se temeljni koreografiji v obeh primerih
prekrivata. Zato lahko mirno zatrdimo, da Kantova teorija geneze mo-
ralnega občutja dejansko povzema pietistični motiv pokore in odločit-
ve – še zlasti, ker pri Kantu izpeljava ni veljavna.
Dodajmo pa, da se v okviru obravnave pietizma Kant zelo dobro za-
veda, da je ob odsotnosti Božjega posega spreobrnitev možna zgolj ob
predpostavki, da se je kljub radikalnemu zlu v nas ohranila neka izvor-
na zasnova za dobro.
Seveda je pri tem treba predpostaviti, da se je ohranila neka kal dob-
rega v vsej svoji čistosti, da ni mogla biti izbrisana ali pokvarjena. (Kant
1974, 8:695)
Pri pietistih je Kant skratka vedel, da poziv moralnega zakona
»samo naredi prostor« za obrat k dobremu, »saj se ta duh z izvorno
moralno zasnovo že nahaja v nas« (Kant 1974, 11:328 [2006, 186]). Ta
okoliščina sicer potrjuje pravilnost našega branja, po katerem Kantov
argument ni sposoben utemeljiti izvornega vznika moralnega občutja.
Seveda pa nas zato spravlja v toliko večjo zadrego ob vprašanju, kaj po-
tem sploh počne na tem mestu.
Poglejmo si še postulat nesmrtnosti duše. Kant ga vpelje v dialektiki
Kritike praktičnega uma skupaj s postulatom svobode in obstoja Boga,
in sicer kot poskus rešitve antinomije, ki nazadnje izhaja od tod, da smo
domnevno brezpogojno zavezani udejanjati najvišje dobro v svetu, to
262
odločitve, da moralni zakon odslej naredi za svojo maksimo. (Kant 1974,
11:324 [2006, 184])
Kar je Francke pripisal učinku božjega nagovora na grešnika, ob
katerem se ta z grozo ove svoje nizkotnosti, to naj bi po Zinzendorfu
dosegla zapoved moralnega zakona samega, ki subjekt opozori na vso
njegovo nezadostnost. Verjetno ni treba posebej poudarjati, da tudi po-
nižanje, o katerem govori Kant v genezi moralnega občutja, opisuje na-
tanko enako situacijo. Pravzaprav je pri zgornjem opisu težko povedati,
ali se nanaša na vzpostavitev pogojev za izvedbo moralnega dejanja ali
na ponovno rojstvo, tako zelo se temeljni koreografiji v obeh primerih
prekrivata. Zato lahko mirno zatrdimo, da Kantova teorija geneze mo-
ralnega občutja dejansko povzema pietistični motiv pokore in odločit-
ve – še zlasti, ker pri Kantu izpeljava ni veljavna.
Dodajmo pa, da se v okviru obravnave pietizma Kant zelo dobro za-
veda, da je ob odsotnosti Božjega posega spreobrnitev možna zgolj ob
predpostavki, da se je kljub radikalnemu zlu v nas ohranila neka izvor-
na zasnova za dobro.
Seveda je pri tem treba predpostaviti, da se je ohranila neka kal dob-
rega v vsej svoji čistosti, da ni mogla biti izbrisana ali pokvarjena. (Kant
1974, 8:695)
Pri pietistih je Kant skratka vedel, da poziv moralnega zakona
»samo naredi prostor« za obrat k dobremu, »saj se ta duh z izvorno
moralno zasnovo že nahaja v nas« (Kant 1974, 11:328 [2006, 186]). Ta
okoliščina sicer potrjuje pravilnost našega branja, po katerem Kantov
argument ni sposoben utemeljiti izvornega vznika moralnega občutja.
Seveda pa nas zato spravlja v toliko večjo zadrego ob vprašanju, kaj po-
tem sploh počne na tem mestu.
Poglejmo si še postulat nesmrtnosti duše. Kant ga vpelje v dialektiki
Kritike praktičnega uma skupaj s postulatom svobode in obstoja Boga,
in sicer kot poskus rešitve antinomije, ki nazadnje izhaja od tod, da smo
domnevno brezpogojno zavezani udejanjati najvišje dobro v svetu, to
262
