Page 35 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 26, ISSN 2590-9754
P. 35
zdravko kobe
ločljivost duše od telesa. Kantova argumentacija po svoji strukturi na-
vaja k postulatu nesmrtnosti telesa.
Da strukturna prisotnost telesa ni naključna, nam pokaže primer-
java s Franckejem. Kot smo videli, je tudi pri njem dejstvo ponovne-
ga rojstva povezano z nenehnim približevanjem k moralni popolnosti.
Toda če je zdaj postal povsem drug, nov človek, zakaj ni potem takoj
dober tudi v svojih delih? Poglejmo, kaj v tej zvezi pravi Francke:
Če pa je človek sedaj opravičen, je lahko povsem gotov svoje blaženo
sti; vendar kmalu spozna šibkost mesa in prirojeno grešno izkrivljenost. Iz
dna svojega srca ne želi ničesar drugega kot Boga in večno življenje, in vse,
kar je na svetu, radosti očesa, radosti mesa in udobno življenje, ima v pri-
meri s tem za drek in škodo: vendar opazi, da se dedni greh zgane v nje-
govem mesu in mu zdaj zbuja dvom in zle misli, zdaj povzroči zle vzgibe
volje, in tako tudi ugotovi, da se zaradi velike in dolge vajenosti greha še
naprej v tem in onem navzven prehiti v besedah in dejanjih. (Jannasch in
Schmidt 1965, 90)
Problem je v tem, da je človek sicer prerojen, toda njegovo telo je os-
talo nespremenjeno, in ker je dolgo živelo v grehu, je greh postal njego-
va navada. Telo je postalo sedež samostojne, avtomatske grešnosti, ki
se je odcepila od duha. Zato se tudi prerojenemu človeku lahko zgodi,
da tako rekoč proti svoji volji, iz gole navade zagreši kaj zlega. Takšni
prestopki pa se »opravičenemu človeku ne prištevajo« – seveda, če se
je ponovno rojstvo zares zgodilo in ne gre za utvaro njegove prevzet-
nosti. Da je res opravičen, si potrdi s tem, da se s pomočjo Jezusa Kris-
tusa »z vso resnostjo upre zlu, ki se dvigne v njegovem mesu« in tako
vse življenje vedno bolj raste v dobrem.
Kant je torej za vpeljavo postulata nesmrtnosti duše posegel po ar-
gumentu, ki se prekriva s pietističnim motivom neskončne moralne
rasti. Pri tem pa je, paradoksno, spregledal, da tako po njegovi lastni
ontologiji kakor tudi po pietističnem pojmovanju ta argument prej ute-
meljuje nesmrtnost telesa.
265
ločljivost duše od telesa. Kantova argumentacija po svoji strukturi na-
vaja k postulatu nesmrtnosti telesa.
Da strukturna prisotnost telesa ni naključna, nam pokaže primer-
java s Franckejem. Kot smo videli, je tudi pri njem dejstvo ponovne-
ga rojstva povezano z nenehnim približevanjem k moralni popolnosti.
Toda če je zdaj postal povsem drug, nov človek, zakaj ni potem takoj
dober tudi v svojih delih? Poglejmo, kaj v tej zvezi pravi Francke:
Če pa je človek sedaj opravičen, je lahko povsem gotov svoje blaženo
sti; vendar kmalu spozna šibkost mesa in prirojeno grešno izkrivljenost. Iz
dna svojega srca ne želi ničesar drugega kot Boga in večno življenje, in vse,
kar je na svetu, radosti očesa, radosti mesa in udobno življenje, ima v pri-
meri s tem za drek in škodo: vendar opazi, da se dedni greh zgane v nje-
govem mesu in mu zdaj zbuja dvom in zle misli, zdaj povzroči zle vzgibe
volje, in tako tudi ugotovi, da se zaradi velike in dolge vajenosti greha še
naprej v tem in onem navzven prehiti v besedah in dejanjih. (Jannasch in
Schmidt 1965, 90)
Problem je v tem, da je človek sicer prerojen, toda njegovo telo je os-
talo nespremenjeno, in ker je dolgo živelo v grehu, je greh postal njego-
va navada. Telo je postalo sedež samostojne, avtomatske grešnosti, ki
se je odcepila od duha. Zato se tudi prerojenemu človeku lahko zgodi,
da tako rekoč proti svoji volji, iz gole navade zagreši kaj zlega. Takšni
prestopki pa se »opravičenemu človeku ne prištevajo« – seveda, če se
je ponovno rojstvo zares zgodilo in ne gre za utvaro njegove prevzet-
nosti. Da je res opravičen, si potrdi s tem, da se s pomočjo Jezusa Kris-
tusa »z vso resnostjo upre zlu, ki se dvigne v njegovem mesu« in tako
vse življenje vedno bolj raste v dobrem.
Kant je torej za vpeljavo postulata nesmrtnosti duše posegel po ar-
gumentu, ki se prekriva s pietističnim motivom neskončne moralne
rasti. Pri tem pa je, paradoksno, spregledal, da tako po njegovi lastni
ontologiji kakor tudi po pietističnem pojmovanju ta argument prej ute-
meljuje nesmrtnost telesa.
265
