Page 188 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 188
RAZPRAVE, [TUDIJE
oktober 1561 med drugim beremo: »Z božjo milostjo smo tako daleč
prišli, da smo z omenjenemi cirilskemi črkami utegnili natisniti kot
prvi pokus tale katekizem, ki ga najponižneje posvečamo Vašemu kr.
veličanstvu kot presvetlemu krščanskemu kralju in prvemu preslav-
nemu krščanskemu podporniku le-tega podjetja z najvdanejšo proš-
njo, da bi ga Vaše kr. veličanstvo milostno sprejelo in enako kakor
prejšnjega [glagolskega, op. A. J.] dalo v presojo izvedencem v teh
jezikih; kar bi našli v njem napak v pravopisu ali sicer, da bi nas nanje
najmilostneje opomnili. Tako bomo potem z božjo milostjo zvesto
nadaljevali prevod in tisk novega testamenta in drugih krščanskih
knjig v obeh jezikih, v slovenskem in hrvatskem, kakor smo obljubili.
In kadar koli bomo kaj natisnili, bomo najvdaneje poslali tudi Vaše-
mu kr. veličanstvu.« (Rupel, 1966:118–119.)
ZAMETEK DVOMA (NEZAUPANJA) IN NESPORAZUMA
Dvome o Konzulovem prevodu je začel Trubar izražati po zapletu
s tiskanjem poskusnega malega katekizma, ko je zanj napisal novi
predgovor (posvetilo) Maksimilijanu II. z datumom 1. marec 1561.
To izhaja iz njegovega pisma ljubljanskemu cerkvenemu odboru 19.
marca 1561: »Kar me najbolj skrbi in vznemirja v tem času, je strah,
da s prevodom in ortografijo gospodov Štefana in Antona ne bom
uspel. Gospod Štefan ne nikak Hrvat, tudi ne zna popolnoma slo-
vensko (…). Zato, ljubi bratje, ozrite se po kakem pravem Bosancu ili
Uskoku, ki bi znal pravilno hrvaško in cirilsko govoriti in pisati,
četudi ne zna latinsko ali laško.« (Rajhman, 1986:84.) Zastavlja se
vprašanje, odkod nenadoma tak dvom, po vseh tistih izjavah in
potrditvah o pravilnosti dotlej opravljenega (gl. Rajhman, 1986:94).
Edini možni odgovor izhaja iz dejstva, da Skalić v svojem predgovoru
za mali glagolski katekizem ni omenil Trubarjevih zaslug za hrvaški
tisk. Užaljenost je lahko še toliko bolj potencirala omenjeni Trubarjev
odziv, ker je Konzul zanesljivo vedel za Škalićevo besedilo, saj je bil v
tiskarni, ko so tiskali prvo polo katekizma. Zaradi tega se je Trubar
hotel nekako maščevati in odstraniti dotedanjo dvojico delavcev,
Konzula in Dalmatina, iz nadaljnjega prevajalskega načrta.
186
oktober 1561 med drugim beremo: »Z božjo milostjo smo tako daleč
prišli, da smo z omenjenemi cirilskemi črkami utegnili natisniti kot
prvi pokus tale katekizem, ki ga najponižneje posvečamo Vašemu kr.
veličanstvu kot presvetlemu krščanskemu kralju in prvemu preslav-
nemu krščanskemu podporniku le-tega podjetja z najvdanejšo proš-
njo, da bi ga Vaše kr. veličanstvo milostno sprejelo in enako kakor
prejšnjega [glagolskega, op. A. J.] dalo v presojo izvedencem v teh
jezikih; kar bi našli v njem napak v pravopisu ali sicer, da bi nas nanje
najmilostneje opomnili. Tako bomo potem z božjo milostjo zvesto
nadaljevali prevod in tisk novega testamenta in drugih krščanskih
knjig v obeh jezikih, v slovenskem in hrvatskem, kakor smo obljubili.
In kadar koli bomo kaj natisnili, bomo najvdaneje poslali tudi Vaše-
mu kr. veličanstvu.« (Rupel, 1966:118–119.)
ZAMETEK DVOMA (NEZAUPANJA) IN NESPORAZUMA
Dvome o Konzulovem prevodu je začel Trubar izražati po zapletu
s tiskanjem poskusnega malega katekizma, ko je zanj napisal novi
predgovor (posvetilo) Maksimilijanu II. z datumom 1. marec 1561.
To izhaja iz njegovega pisma ljubljanskemu cerkvenemu odboru 19.
marca 1561: »Kar me najbolj skrbi in vznemirja v tem času, je strah,
da s prevodom in ortografijo gospodov Štefana in Antona ne bom
uspel. Gospod Štefan ne nikak Hrvat, tudi ne zna popolnoma slo-
vensko (…). Zato, ljubi bratje, ozrite se po kakem pravem Bosancu ili
Uskoku, ki bi znal pravilno hrvaško in cirilsko govoriti in pisati,
četudi ne zna latinsko ali laško.« (Rajhman, 1986:84.) Zastavlja se
vprašanje, odkod nenadoma tak dvom, po vseh tistih izjavah in
potrditvah o pravilnosti dotlej opravljenega (gl. Rajhman, 1986:94).
Edini možni odgovor izhaja iz dejstva, da Skalić v svojem predgovoru
za mali glagolski katekizem ni omenil Trubarjevih zaslug za hrvaški
tisk. Užaljenost je lahko še toliko bolj potencirala omenjeni Trubarjev
odziv, ker je Konzul zanesljivo vedel za Škalićevo besedilo, saj je bil v
tiskarni, ko so tiskali prvo polo katekizma. Zaradi tega se je Trubar
hotel nekako maščevati in odstraniti dotedanjo dvojico delavcev,
Konzula in Dalmatina, iz nadaljnjega prevajalskega načrta.
186
