Page 190 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 190
RAZPRAVE, [TUDIJE
tudi vpričo nekega württemberškega svetovalca segli v rokó, češ da
ne bomo sledili nobenemu drugemu prevodu biblije in da ne bomo
prevajali in tiskali nobene druge knjige mimo tiste, ki so jo odobrili
in sprejeli učenjaki, pripadniki augsburške veroizpovedi. Prav tako
smo prevajalci obljubili njegovi milosti: v primeru, da bi zaradi naših
prevodov in tiskov bili sodno poklicani na odgovor, hočemo pred
Bogu vdanimi, učenimi in nepristranskimi ljudmi osebno zagovarjati
in braniti – jaz za svojo osebo, vse svoje prevedene in v tisk dane
slovenske, ki so ali bodo natisnjene z latinskimi in nemškimi črkami,
a prav tako Štefan Istran in Anton Dalmata vse knjige, ki jih s svojimi
pomočniki prevedeta in dasta natisniti s hrvatskimi in cirilskimi
črkami.« (Rupel, 1966:131, 132.) Trubar se je ustavil ob še enem
pomembnem postopku, povezanem z omenjenima pomočnikoma,
ki ju je sam pripeljal iz Ljubljane in ki sta pomagala korigirati kate-
kizem in evangelije v Novi zavezi.
Ker je Trubar pisal nemške predgovore za hrvaške izdaje (10), je
napisal tudi predgovor za Novo zavezo (Sakrausky, 1989:196 sl.); v
njem je navedel tudi predloge, po katerih je nastal prevod, in opisal
mnenje novih pomočnikov Popovića in Maleševca, ki sta prišla iz
Ljubljane. Med drugim beremo: »Potem je gospod Ungnad vprašal
oba omenjena srbska in bosenska duhovnika, da povesta po svoji
vesti, veri in poštenju, ali je ta naš novi prevod novega testamenta,
katekizma in drugih knjig dober in razumljiv in so li črke obeh pisav
in tiskov, hrvatske in cirilske, pravilno rezane in lite. Nato sta položila
roke na prsi in dejala, da priznavata in govorita po svoji veri in
poštenju resnico, da so naši prevodi in tudi obe pisavi popolnoma
pravilni, dobri, čitljivi in razumljivi. Lahko jih bodo mogli brati in
razumeti ne samo duhovni in učeni, temveč tudi otroci in laiki v vsej
Hrvatski, Dalmaciji, Bosni, Srbiji in Bolgariji, čeprav morda ne bodo
nekatere besede in črke vsakomur všeč, zakaj Hrvati in Dalmatinci
govore nekatere besede drugače kakor Bosanci in Srbi, a v cirilici ne
pišejo vseh črk enako, kakor tudi mi v latinski in nemški pisavi ne.«
(Rupel, 1966:132; Jembrih, 1990:228.)
Ta obsežni citat je bilo treba navesti zato, da ga bo pozneje mogoče
primerjati z mnenjem o prevodu Nove zaveze, ki ga je izrekel neki
frater v Ljubljani.
188
tudi vpričo nekega württemberškega svetovalca segli v rokó, češ da
ne bomo sledili nobenemu drugemu prevodu biblije in da ne bomo
prevajali in tiskali nobene druge knjige mimo tiste, ki so jo odobrili
in sprejeli učenjaki, pripadniki augsburške veroizpovedi. Prav tako
smo prevajalci obljubili njegovi milosti: v primeru, da bi zaradi naših
prevodov in tiskov bili sodno poklicani na odgovor, hočemo pred
Bogu vdanimi, učenimi in nepristranskimi ljudmi osebno zagovarjati
in braniti – jaz za svojo osebo, vse svoje prevedene in v tisk dane
slovenske, ki so ali bodo natisnjene z latinskimi in nemškimi črkami,
a prav tako Štefan Istran in Anton Dalmata vse knjige, ki jih s svojimi
pomočniki prevedeta in dasta natisniti s hrvatskimi in cirilskimi
črkami.« (Rupel, 1966:131, 132.) Trubar se je ustavil ob še enem
pomembnem postopku, povezanem z omenjenima pomočnikoma,
ki ju je sam pripeljal iz Ljubljane in ki sta pomagala korigirati kate-
kizem in evangelije v Novi zavezi.
Ker je Trubar pisal nemške predgovore za hrvaške izdaje (10), je
napisal tudi predgovor za Novo zavezo (Sakrausky, 1989:196 sl.); v
njem je navedel tudi predloge, po katerih je nastal prevod, in opisal
mnenje novih pomočnikov Popovića in Maleševca, ki sta prišla iz
Ljubljane. Med drugim beremo: »Potem je gospod Ungnad vprašal
oba omenjena srbska in bosenska duhovnika, da povesta po svoji
vesti, veri in poštenju, ali je ta naš novi prevod novega testamenta,
katekizma in drugih knjig dober in razumljiv in so li črke obeh pisav
in tiskov, hrvatske in cirilske, pravilno rezane in lite. Nato sta položila
roke na prsi in dejala, da priznavata in govorita po svoji veri in
poštenju resnico, da so naši prevodi in tudi obe pisavi popolnoma
pravilni, dobri, čitljivi in razumljivi. Lahko jih bodo mogli brati in
razumeti ne samo duhovni in učeni, temveč tudi otroci in laiki v vsej
Hrvatski, Dalmaciji, Bosni, Srbiji in Bolgariji, čeprav morda ne bodo
nekatere besede in črke vsakomur všeč, zakaj Hrvati in Dalmatinci
govore nekatere besede drugače kakor Bosanci in Srbi, a v cirilici ne
pišejo vseh črk enako, kakor tudi mi v latinski in nemški pisavi ne.«
(Rupel, 1966:132; Jembrih, 1990:228.)
Ta obsežni citat je bilo treba navesti zato, da ga bo pozneje mogoče
primerjati z mnenjem o prevodu Nove zaveze, ki ga je izrekel neki
frater v Ljubljani.
188
