Page 189 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 189
ALOJZ JEMBRIH
Trubarju se je želja, da bi v prevajalski skupini bil kak pravi
Bosanec ali Uskok, izpolnila, ko sta z njim iz Ljubljane pripotovala v
Urach dva nova sodelavca; o tem je obvestil tudi Maksimilijana II. v
pismu 27. oktobra 1561: »Za dopolnitev celotnega podjetja pa sem
poleg vsega tega tedaj, ko sem spet potoval sem, pripeljal s sabo in
semkaj v kneževino Württemberško v Urach dva uskoška duhovnika
grške vere (izmed katerih je eden rojen in vzgojen v Srbiji, drugi v
Bosni in ki imata pri sebi nekaj spisanih odlomkov nove zaveze v
hrvaški in cirilski pisavi), ki nam tu pomagata korigirati. Sta že
katekizem popravila in opravljata zdaj z mojima pomočnikoma
korekture evangelistov, ki jih bomo že jutri (če Bog da) začeli tiskati.«
(Rajhman, 1986:94.) Moža, ki ju je Trubar po priporočilih pripeljal iz
Ljubljane v Urach, sta bila Matija Popović in Ivan Maleševac, ki pa se
s svojimi navadami nista mogla vključiti v novo okolje, še manj pa
najti skupni jezik s Stipanom Konzulom in Antunom Dalmatinom
(Benz, 1939:450; Stojković, 1914:186; Jembrih, 1997:144, op. 134).
NAJOBSEŽNEJŠA GLAGOLSKA KNJIGA, TISKANA V URACHU
Kot smo že navedli, je Trubar 1. aprila 1560 sporočil Ungnadu, da
je Konzul prevedel njegove kranjske knjige (Nova zaveza) v hrvaščino,
pisano z glagolico, in da so jih številni Hrvati pregledali in potrdili
kot dober prevod ter jih željno pričakujejo v natisnjeni obliki. Do-
končna različica Nove zaveze je bila natisnjena leta 1562 (I. del) in
1563 (II. del). Trubar je štel za nujno, da Maksimilijanu II. spet razloži,
po katerih predlogah je nastajal prevod: »Da bi Vaše kr. veličanstvo
in drugi vedeli tudi to, iz kakšnih knjig in kakšne stvari prevajamo,
ostanejo li naši prevodi, tisk, pisava in črke brez graje in zasmehovanja
in bomo li pred svetopisemskimi učenjaki in izkušenimi v hrvatskem
jeziku prebili preizkušnjo ali ne, hočem tudi o tem na kratko poročati.
Imamo in uporabljamo hkrati več ko en prevod latinskega, nemškega,
laškega (in zaradi nekaterih starih slovenskih besed tudi češkega) sv.
pisma, sledimo pa najbolj Erazmovemu in Lutrovemu prevodu (…).
Vsi prevajalci smo to namreč skupno obljubili spoštljivo omenjenemu
našemu zvestemu gospodu in zavetniku gospodu Ungnadu, in mu
187
Trubarju se je želja, da bi v prevajalski skupini bil kak pravi
Bosanec ali Uskok, izpolnila, ko sta z njim iz Ljubljane pripotovala v
Urach dva nova sodelavca; o tem je obvestil tudi Maksimilijana II. v
pismu 27. oktobra 1561: »Za dopolnitev celotnega podjetja pa sem
poleg vsega tega tedaj, ko sem spet potoval sem, pripeljal s sabo in
semkaj v kneževino Württemberško v Urach dva uskoška duhovnika
grške vere (izmed katerih je eden rojen in vzgojen v Srbiji, drugi v
Bosni in ki imata pri sebi nekaj spisanih odlomkov nove zaveze v
hrvaški in cirilski pisavi), ki nam tu pomagata korigirati. Sta že
katekizem popravila in opravljata zdaj z mojima pomočnikoma
korekture evangelistov, ki jih bomo že jutri (če Bog da) začeli tiskati.«
(Rajhman, 1986:94.) Moža, ki ju je Trubar po priporočilih pripeljal iz
Ljubljane v Urach, sta bila Matija Popović in Ivan Maleševac, ki pa se
s svojimi navadami nista mogla vključiti v novo okolje, še manj pa
najti skupni jezik s Stipanom Konzulom in Antunom Dalmatinom
(Benz, 1939:450; Stojković, 1914:186; Jembrih, 1997:144, op. 134).
NAJOBSEŽNEJŠA GLAGOLSKA KNJIGA, TISKANA V URACHU
Kot smo že navedli, je Trubar 1. aprila 1560 sporočil Ungnadu, da
je Konzul prevedel njegove kranjske knjige (Nova zaveza) v hrvaščino,
pisano z glagolico, in da so jih številni Hrvati pregledali in potrdili
kot dober prevod ter jih željno pričakujejo v natisnjeni obliki. Do-
končna različica Nove zaveze je bila natisnjena leta 1562 (I. del) in
1563 (II. del). Trubar je štel za nujno, da Maksimilijanu II. spet razloži,
po katerih predlogah je nastajal prevod: »Da bi Vaše kr. veličanstvo
in drugi vedeli tudi to, iz kakšnih knjig in kakšne stvari prevajamo,
ostanejo li naši prevodi, tisk, pisava in črke brez graje in zasmehovanja
in bomo li pred svetopisemskimi učenjaki in izkušenimi v hrvatskem
jeziku prebili preizkušnjo ali ne, hočem tudi o tem na kratko poročati.
Imamo in uporabljamo hkrati več ko en prevod latinskega, nemškega,
laškega (in zaradi nekaterih starih slovenskih besed tudi češkega) sv.
pisma, sledimo pa najbolj Erazmovemu in Lutrovemu prevodu (…).
Vsi prevajalci smo to namreč skupno obljubili spoštljivo omenjenemu
našemu zvestemu gospodu in zavetniku gospodu Ungnadu, in mu
187
