Page 198 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 198
RAZPRAVE, [TUDIJE
kot nekaj nekoristnega. Ungnad pa je hotel dobiti materialne dokaze
o pravilnosti prevoda Nove zaveze. Zato je konec leta 1562 poslal
Stipana Konzula v domovino, naj se prepriča pri tistih, ki bodo tudi
pregledali prevod Nove zaveze in pisno potrdili njegovo pravilnost.
Konzul je dobil take izjave od hrvaških bralcev in jih prinesel v Urach.
Med drugimi je tudi Nikola Frankopan Tržački s podpisom potrdil,
da so »rečene knjige našimi pravimi hrvackimi slovi i hrvackim
jezikom štampane i da je vsaki Hrvat more lahko štati i razumiti«;
tudi vse druge izjave so se afirmativno izrekale o prevodu in so bile
potrjene s podpisi in pečati (Jembrih, 1990:243–251; 1997:158–166).
Stipan Konzul je že 10. januarja 1563, pred vrnitvijo v Urach, pisal
Ungnadu, naj ne bo zaskrbljen zaradi slabega pisanja (»falsch schrei-
ben«). Duhovniki želijo knjigo imeti, štirje evangeliji pa se bodo
prodajali, brž ko bodo prišli popravki, te pa bodo naredili duhovniki
sami, kakor to delajo s svojimi misali in brevijari (Kostrenčić, 1874:
154, 167; Jembrih, 1990:231–232; 1997:142). Trubar in Ungnad sta se
bala, da bi »viel falsch« ne bilo razumljeno tako, kot da je tudi
teološko slabo prevedeno, kajti tedaj bi se znašla na napačni poti.
Pomirjanju Ungnada se je pridružil tudi Matija Klombner iz Ljub-
ljane, ki je argumentirano pisal, da v katekizmu ne more biti nič
slabega s teološkega zornega kota, pa tudi v Novi zavezi ne: »Novi
testament v substanci ne more biti napačen, zato mora biti pravilen
in dober.« Če bi frater ne umrl, bi imel več vzrokov, da bi lahko zavrnil
tudi Trubarjevo Postilo in njegove pesmi ter jih razglasil za heretične
knjige, je pisal Klombner Ungnadu. (Hegeman, 1908:33.)
Če bi poskusili vsaj nekoliko razumeti, v čem je pravzaprav bila
fratrova kritika, potem se nam odpira možnost v razmišljanju, da je
na prevod Nove zaveze gledal literarno, se pravi, da je (morda) hotel
reči, da ta prevod ne odseva vse razumljivosti Vulgate z vsemi njenimi
sestavinami na ravni zvočnosti, ritma, leksike, sintakse, terminologije,
semantike in morfologije. Oprto pa ostaja vprašanje, ali je kritik Nove
zaveze (1562, 1563) s pravopisom mislil samo glagolske grafične
rešitve ali pa je mislil jezik, njegovo gibčnost, eleganco, lepoto,
klenost, jasnost besedila, kar so znamenja izoblikovanega knjižnega
jezika – tega pa hrvaški prevajalci v Urachu vendarle še niso mogli
tako izoblikovati.
196
kot nekaj nekoristnega. Ungnad pa je hotel dobiti materialne dokaze
o pravilnosti prevoda Nove zaveze. Zato je konec leta 1562 poslal
Stipana Konzula v domovino, naj se prepriča pri tistih, ki bodo tudi
pregledali prevod Nove zaveze in pisno potrdili njegovo pravilnost.
Konzul je dobil take izjave od hrvaških bralcev in jih prinesel v Urach.
Med drugimi je tudi Nikola Frankopan Tržački s podpisom potrdil,
da so »rečene knjige našimi pravimi hrvackimi slovi i hrvackim
jezikom štampane i da je vsaki Hrvat more lahko štati i razumiti«;
tudi vse druge izjave so se afirmativno izrekale o prevodu in so bile
potrjene s podpisi in pečati (Jembrih, 1990:243–251; 1997:158–166).
Stipan Konzul je že 10. januarja 1563, pred vrnitvijo v Urach, pisal
Ungnadu, naj ne bo zaskrbljen zaradi slabega pisanja (»falsch schrei-
ben«). Duhovniki želijo knjigo imeti, štirje evangeliji pa se bodo
prodajali, brž ko bodo prišli popravki, te pa bodo naredili duhovniki
sami, kakor to delajo s svojimi misali in brevijari (Kostrenčić, 1874:
154, 167; Jembrih, 1990:231–232; 1997:142). Trubar in Ungnad sta se
bala, da bi »viel falsch« ne bilo razumljeno tako, kot da je tudi
teološko slabo prevedeno, kajti tedaj bi se znašla na napačni poti.
Pomirjanju Ungnada se je pridružil tudi Matija Klombner iz Ljub-
ljane, ki je argumentirano pisal, da v katekizmu ne more biti nič
slabega s teološkega zornega kota, pa tudi v Novi zavezi ne: »Novi
testament v substanci ne more biti napačen, zato mora biti pravilen
in dober.« Če bi frater ne umrl, bi imel več vzrokov, da bi lahko zavrnil
tudi Trubarjevo Postilo in njegove pesmi ter jih razglasil za heretične
knjige, je pisal Klombner Ungnadu. (Hegeman, 1908:33.)
Če bi poskusili vsaj nekoliko razumeti, v čem je pravzaprav bila
fratrova kritika, potem se nam odpira možnost v razmišljanju, da je
na prevod Nove zaveze gledal literarno, se pravi, da je (morda) hotel
reči, da ta prevod ne odseva vse razumljivosti Vulgate z vsemi njenimi
sestavinami na ravni zvočnosti, ritma, leksike, sintakse, terminologije,
semantike in morfologije. Oprto pa ostaja vprašanje, ali je kritik Nove
zaveze (1562, 1563) s pravopisom mislil samo glagolske grafične
rešitve ali pa je mislil jezik, njegovo gibčnost, eleganco, lepoto,
klenost, jasnost besedila, kar so znamenja izoblikovanega knjižnega
jezika – tega pa hrvaški prevajalci v Urachu vendarle še niso mogli
tako izoblikovati.
196
