Page 200 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 200
RAZPRAVE, [TUDIJE
op. A. J.], kakor sem jaz po Luthru prav prevedel. Tedaj se je gospod
Anton jezno zadrl name, rekoč, da noče biti vezan na moj prevod in
da njega in gospoda Štefana preziram.« (Rajhman, 1986:99.)
Brez zahajanja v nadaljnje razsojanje o sporih ob prevajanju Nove
zaveze (1562, 1563) menim, da zadošča, če rečem tole. Hrvaški preva-
jalci in korektorji, ki so bili večinoma s čakavskega govornega pod-
ročja in so bili zakoreninjeni v hrvaški glagoljaški tradiciji, so lahko
glede na svoj izvor to tradicijo uporabili pri svojih prevodih. Poleg
tega jim tudi Bernardinov Lekcionar ni bil neznan. Natisnjena dela, ki
so izšla iz hrvaškega uraškega prevajalskega kroga in jih zdaj hranijo
evropske knjižnice in Nacionalna in vseučiliška knjižnica v Zagrebu
(Bučar, 1938), pa tudi Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani,
so dragocen vir za preučevanje zgodovine hrvaškega jezika, leksike,
glagolice, cirilice in prevajanja Biblije v hrvaščino. V tem je tudi njihova
največja filološka vrednost.
In na koncu. Čudno je, da je pod ambicioznim naslovom Hrvatski
jezik u Europi v knjigi Vladimirja Horvata Bartol Kašić – otac hrvatskoga
jezikoslovlja (2004:72) najmanj govora o hrvaščini in celo nič o hrva-
škem jeziku v knjigah, natisnjenih v Urachu. Ali to mesto ni tudi v
16. stoletju stalo v Evropi in ali hrvaški jezik, v katerem so natisnjene
knjige v času delovanja Stipana Konzula in njegovih sodelavcev, ni
imel enakopravnega položaja med drugimi evropskimi jeziki? Saj niso
samo hrvaški benediktinci glagoljaši v Pragi (samostan Emaus na
Slovanech) »prenašali v razvito češko kulturno okolje svojo tradicijo
tako cerkvenoslovanskega liturgičnega jezika kot glagoljaške pisave«
– ko pa so prav na taki tradiciji zgradili v 16. stoletju svoje prevajalsko-
založniško podjetje hrvaški delavci v Urachu (Crnković, 1958:97–105).
Objektivnost bi morala biti v vsaki znanstveni knjigi na prvem mestu
tudi v 21. stoletju!
198
op. A. J.], kakor sem jaz po Luthru prav prevedel. Tedaj se je gospod
Anton jezno zadrl name, rekoč, da noče biti vezan na moj prevod in
da njega in gospoda Štefana preziram.« (Rajhman, 1986:99.)
Brez zahajanja v nadaljnje razsojanje o sporih ob prevajanju Nove
zaveze (1562, 1563) menim, da zadošča, če rečem tole. Hrvaški preva-
jalci in korektorji, ki so bili večinoma s čakavskega govornega pod-
ročja in so bili zakoreninjeni v hrvaški glagoljaški tradiciji, so lahko
glede na svoj izvor to tradicijo uporabili pri svojih prevodih. Poleg
tega jim tudi Bernardinov Lekcionar ni bil neznan. Natisnjena dela, ki
so izšla iz hrvaškega uraškega prevajalskega kroga in jih zdaj hranijo
evropske knjižnice in Nacionalna in vseučiliška knjižnica v Zagrebu
(Bučar, 1938), pa tudi Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani,
so dragocen vir za preučevanje zgodovine hrvaškega jezika, leksike,
glagolice, cirilice in prevajanja Biblije v hrvaščino. V tem je tudi njihova
največja filološka vrednost.
In na koncu. Čudno je, da je pod ambicioznim naslovom Hrvatski
jezik u Europi v knjigi Vladimirja Horvata Bartol Kašić – otac hrvatskoga
jezikoslovlja (2004:72) najmanj govora o hrvaščini in celo nič o hrva-
škem jeziku v knjigah, natisnjenih v Urachu. Ali to mesto ni tudi v
16. stoletju stalo v Evropi in ali hrvaški jezik, v katerem so natisnjene
knjige v času delovanja Stipana Konzula in njegovih sodelavcev, ni
imel enakopravnega položaja med drugimi evropskimi jeziki? Saj niso
samo hrvaški benediktinci glagoljaši v Pragi (samostan Emaus na
Slovanech) »prenašali v razvito češko kulturno okolje svojo tradicijo
tako cerkvenoslovanskega liturgičnega jezika kot glagoljaške pisave«
– ko pa so prav na taki tradiciji zgradili v 16. stoletju svoje prevajalsko-
založniško podjetje hrvaški delavci v Urachu (Crnković, 1958:97–105).
Objektivnost bi morala biti v vsaki znanstveni knjigi na prvem mestu
tudi v 21. stoletju!
198
