Page 199 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 199
ALOJZ JEMBRIH
Resnici na ljubo pa je treba reči, da je sinonimski niz na robu
besedila glagolske Nove zaveze (1562, 1563) lahko povzročal bralcu
težave, ker bi moral tam navedeno drugačno besedo v primernem
spolu, številu in sklonu vstaviti v besedilo. Poleg tega je treba upo-
števati, da sta pri korekturah pomagala Popović in Malaševac iz
Bosne, kakor je omenil Trubar, in da sta zanesljivo dodajala v besedje
marsikaj, kar se je govorilo pri njih.
Pred davnim časom je svojo sodbo o vrednosti prevoda Nove zaveze
izrekel tudi frančiškan Franjo Glavinić (1585–1652), ki je leta 1626,
ko je hotel ustanoviti tiskarno na Trsatu (Schreiner, 1972:217–236),
razmišljal o jeziku, v katerem naj bi tiskal hrvaške knjige. Pri tem je
za zgled navedel prevajalce Biblije v Urachu, ki so po njegovem napra-
vili tak prevod, da bi bil vsakomur ljub, če ne bi bil prežet s herezijo.
Seveda ni jasno, kako bi lahko bilo besedilo Nove zaveze heretično;
evangelij je samo evangelij in v njem ne more biti krivoverstva.
Ne glede na različna ugibanja je omenjena kritika prevoda Nove
zaveze povzročila med Trubarjem in Konzulom sovražno napetost
ter jima zagrenila preostanek življenja.
Ob že omenjenem se kaže znova spomniti začetka tiskanja malega
poskusnega glagolskega katekizma in Skalićevega predgovora (1561),
pri čemer je treba upoštevati delitev dela v tiskarni oziroma v Ungna-
dovem biblijskem zavodu v Urachu. Ungnad je bil lastnik vsega
inventarja in je imel vlogo uradnega zavodovega skrbnika, mecena in
blagajnika. Trubarju je pripadla čast principala, ravnatelja za tiskar-
sko delo in delitev dela. Konzul je ostal hrvaški prevajalec in korektor;
sam se je podpisoval »Stephanus Consul, der crobatische Sprach
dolmetscher und corector zu Urach«. Za vsebino tiskanih knjig ni bil
odgovoren Ungnad, temveč sta bila odgovorna Trubar za slovenske
knjige in Konzul za hrvaške knjige. Skalić s svojim predgovorom
(posvetilom Maksimilijanu II.) ni upošteval take hierarhije in odtlej
se je Trubar lahko čutil zapostavljenega. Poleg tega se je Konzul v
prevajanju zmeraj bolj osamosvajal, se pravi, da je želel biti vedno
manj odvisen od slovenskih Trubarjevih predlog. To je razvidno iz
Trubarjevega pisma Ungnadu 4. novembra 1561, v katerem med
drugim piše: »(…) ko sem včeraj prišel v tiskarno, sem slišal besedo,
ki ni bila prav prevedena. Dejal sem, naj prevede [Antun Dalmatin,
197
Resnici na ljubo pa je treba reči, da je sinonimski niz na robu
besedila glagolske Nove zaveze (1562, 1563) lahko povzročal bralcu
težave, ker bi moral tam navedeno drugačno besedo v primernem
spolu, številu in sklonu vstaviti v besedilo. Poleg tega je treba upo-
števati, da sta pri korekturah pomagala Popović in Malaševac iz
Bosne, kakor je omenil Trubar, in da sta zanesljivo dodajala v besedje
marsikaj, kar se je govorilo pri njih.
Pred davnim časom je svojo sodbo o vrednosti prevoda Nove zaveze
izrekel tudi frančiškan Franjo Glavinić (1585–1652), ki je leta 1626,
ko je hotel ustanoviti tiskarno na Trsatu (Schreiner, 1972:217–236),
razmišljal o jeziku, v katerem naj bi tiskal hrvaške knjige. Pri tem je
za zgled navedel prevajalce Biblije v Urachu, ki so po njegovem napra-
vili tak prevod, da bi bil vsakomur ljub, če ne bi bil prežet s herezijo.
Seveda ni jasno, kako bi lahko bilo besedilo Nove zaveze heretično;
evangelij je samo evangelij in v njem ne more biti krivoverstva.
Ne glede na različna ugibanja je omenjena kritika prevoda Nove
zaveze povzročila med Trubarjem in Konzulom sovražno napetost
ter jima zagrenila preostanek življenja.
Ob že omenjenem se kaže znova spomniti začetka tiskanja malega
poskusnega glagolskega katekizma in Skalićevega predgovora (1561),
pri čemer je treba upoštevati delitev dela v tiskarni oziroma v Ungna-
dovem biblijskem zavodu v Urachu. Ungnad je bil lastnik vsega
inventarja in je imel vlogo uradnega zavodovega skrbnika, mecena in
blagajnika. Trubarju je pripadla čast principala, ravnatelja za tiskar-
sko delo in delitev dela. Konzul je ostal hrvaški prevajalec in korektor;
sam se je podpisoval »Stephanus Consul, der crobatische Sprach
dolmetscher und corector zu Urach«. Za vsebino tiskanih knjig ni bil
odgovoren Ungnad, temveč sta bila odgovorna Trubar za slovenske
knjige in Konzul za hrvaške knjige. Skalić s svojim predgovorom
(posvetilom Maksimilijanu II.) ni upošteval take hierarhije in odtlej
se je Trubar lahko čutil zapostavljenega. Poleg tega se je Konzul v
prevajanju zmeraj bolj osamosvajal, se pravi, da je želel biti vedno
manj odvisen od slovenskih Trubarjevih predlog. To je razvidno iz
Trubarjevega pisma Ungnadu 4. novembra 1561, v katerem med
drugim piše: »(…) ko sem včeraj prišel v tiskarno, sem slišal besedo,
ki ni bila prav prevedena. Dejal sem, naj prevede [Antun Dalmatin,
197
