Page 195 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 195
ALOJZ JEMBRIH
sodeloval Juraj Cvečić (iz Pazina), na katerega je računal v Ljubljani
Matija Klombner, da bi lahko prevedel v hrvaščino vso Biblijo.
Že iz teh dejstev se da razbrati vsa težavnost prevajanja, ki ga ni
bilo lahko jezikovno uskladiti tudi zaradi tega, ker niso prevajali v
istem kraju. Prevajali so namreč v Urachu, Ljubljani in Istri. Poleg
tega so se največ opirali na Erazmov in Luthrov prevod Biblije in torej
niso vzeli za podlago Vulgate. Pisca hrvaškega predgovora v Novi zavezi
sta tudi opozorila: »Mi paki takajše i jure dobro znamo, da vsakomu
ovo naše tumačenje i ova naša slova ne bude ugodno. Nato vi predragi
dobri Kristjani Hrvati znajte, da jesmo s tim našim tumačenjem vsim
slovenskoga jezika (slavenskoga jezika, m. nap.) ljudem služiti hoteli,
najprvo vam Hrvatom i Dalmatinom, potom takajše Bošnjakom,
Bežjakom, Srblanom i Bulgarom (…). Toga radi jesmo va ovo naše
tumačenje ove priproste, navadne, razumne, občene, vsagdanje, sadaš-
njega vrimena besede, koje Hrvati, Dalmatini i drugi Slovenci [Slo-
vani, op. A. J.] i Kranjci najveće va njih govorenju govore, hotili
postaviti (…). Da nesmo paki po vsuda svih besed, kakono u vaših
Misalih i Brvialih stoji, va ovo naše tlmačenje postavili, to jesmo volno
učinili, zato da v dosta mestih u Misalih našli smo pismenim načinom
(kako niki prave) pisano ili nikim tujim nerazumnim jazikom, kak
sami znate, i nekudje krivo tlmačeno.« Tu se nam, za primerjavo,
vsiljuje besedilo Šimuna Kožića-Benje, ki je v svoji knjigi (1531) Knižice
od žitija rimskih arhiereov i cesarov, pisal: »Eže tvrdo est zelo učiniti
človekom vsakogo ezika, našim malo manj ne vzmožno, iže dobrih
knig ne imut, imi že nauk kigodi mogli bi prijeti, i te, eže imut, tako
su nakazne lažnim pisci i zalim tlmači, da smo se sramovali mnozi
našim ezikom. (…) Grustno bo mi biše trpiti, da se tajanstvenie službi
naše veri tujim ili lažnimi slovesi obvešćujut (…).« (Jembrih, 1997:147.)
V omenjenem jezikovnem kredu hrvaškega predgovora k Novi zavezi
(1562) je razvidna težnja po jezikovni prilagoditvi uporabnikom
knjige in njene percepcije. Zato je možen sklep, da je moral biti prevod
v Novi zavezi (1562, 1563) po jeziku drugačen od svetopisemskih
besedil v Misalu ali Brevijaru, ki sta bila posebej omenjena. Drugače
povedano, prevajalca sta pojasnila bralcu, da sta uporabljala »pri-
proste, navadne, razumne, obćene, sagdanje, sadašnjega vremena«
besede, torej besedje vsakdanjega govora, razumljivo vsem v takratni
193
sodeloval Juraj Cvečić (iz Pazina), na katerega je računal v Ljubljani
Matija Klombner, da bi lahko prevedel v hrvaščino vso Biblijo.
Že iz teh dejstev se da razbrati vsa težavnost prevajanja, ki ga ni
bilo lahko jezikovno uskladiti tudi zaradi tega, ker niso prevajali v
istem kraju. Prevajali so namreč v Urachu, Ljubljani in Istri. Poleg
tega so se največ opirali na Erazmov in Luthrov prevod Biblije in torej
niso vzeli za podlago Vulgate. Pisca hrvaškega predgovora v Novi zavezi
sta tudi opozorila: »Mi paki takajše i jure dobro znamo, da vsakomu
ovo naše tumačenje i ova naša slova ne bude ugodno. Nato vi predragi
dobri Kristjani Hrvati znajte, da jesmo s tim našim tumačenjem vsim
slovenskoga jezika (slavenskoga jezika, m. nap.) ljudem služiti hoteli,
najprvo vam Hrvatom i Dalmatinom, potom takajše Bošnjakom,
Bežjakom, Srblanom i Bulgarom (…). Toga radi jesmo va ovo naše
tumačenje ove priproste, navadne, razumne, občene, vsagdanje, sadaš-
njega vrimena besede, koje Hrvati, Dalmatini i drugi Slovenci [Slo-
vani, op. A. J.] i Kranjci najveće va njih govorenju govore, hotili
postaviti (…). Da nesmo paki po vsuda svih besed, kakono u vaših
Misalih i Brvialih stoji, va ovo naše tlmačenje postavili, to jesmo volno
učinili, zato da v dosta mestih u Misalih našli smo pismenim načinom
(kako niki prave) pisano ili nikim tujim nerazumnim jazikom, kak
sami znate, i nekudje krivo tlmačeno.« Tu se nam, za primerjavo,
vsiljuje besedilo Šimuna Kožića-Benje, ki je v svoji knjigi (1531) Knižice
od žitija rimskih arhiereov i cesarov, pisal: »Eže tvrdo est zelo učiniti
človekom vsakogo ezika, našim malo manj ne vzmožno, iže dobrih
knig ne imut, imi že nauk kigodi mogli bi prijeti, i te, eže imut, tako
su nakazne lažnim pisci i zalim tlmači, da smo se sramovali mnozi
našim ezikom. (…) Grustno bo mi biše trpiti, da se tajanstvenie službi
naše veri tujim ili lažnimi slovesi obvešćujut (…).« (Jembrih, 1997:147.)
V omenjenem jezikovnem kredu hrvaškega predgovora k Novi zavezi
(1562) je razvidna težnja po jezikovni prilagoditvi uporabnikom
knjige in njene percepcije. Zato je možen sklep, da je moral biti prevod
v Novi zavezi (1562, 1563) po jeziku drugačen od svetopisemskih
besedil v Misalu ali Brevijaru, ki sta bila posebej omenjena. Drugače
povedano, prevajalca sta pojasnila bralcu, da sta uporabljala »pri-
proste, navadne, razumne, obćene, sagdanje, sadašnjega vremena«
besede, torej besedje vsakdanjega govora, razumljivo vsem v takratni
193
