Page 196 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 196
RAZPRAVE, [TUDIJE
Hrvaški, Dalmaciji in pri sosednih južnih Slovanih pa tudi na Kranj-
skem. Na podlagi takega prevajalskega izhodišča bi lahko rekli, da
sta želela doseči jezikovni biblijski koine. Za odgovor na vprašanje, ali
se jima je to posrečilo, bi morali podrobno preučiti ves korpus Nove
zaveze in tudi druge hrvaško-uraške izdaje, toda to doslej v hrvaški
filologiji še ni opravljeno.
V omenjenem predgovoru beremo: »Začeli jesmo Novi testament
iz najbolega latinskoga, vlaškoga [italijanskega, op. A. J.], nemškoga
in kranjskoga tlmačenja u hrvacki jezik tlmačiti.« To bi lahko, kar
zadeva predloge, povezali z besedno zvezo v naslovu, v katerem je
zapisano »iz mnozih jezikov«.
Preučevalcu zgodovine hrvaščine, za katerega so hrvaško-uraške
izdaje dragoceni vir, se zastavlja vprašanje, ali niso prevajalci Nove
zaveze (1562, 1563) imeli pri roki tiskanega Lekcionarja Bernardina
Splićanina (1495, 1543), v katerem so perikope evangelijev pisane v
hrvaščini čakavske podlage. Do odgovora pripelje že bežno primer-
janje. Če namreč primerjamo del Evangelija po Mateju (Mt 20–28) v
Novi zavezi (1562) z ustreznim besedilom v Lekcionarju (1495), ugoto-
vimo obojestransko ujemanje. Domnevati je mogoče, da sta preva-
jalca res poznala Lekcionar in da sta ga uporabljala, seveda ob drugih
biblijskih oporah (gl. Polovič, 1908:56–70).
Nekaj pa je nesporno: hrvaški prevajalski krog v Urachu je v 16.
stoletju objavil ljudski prevod novozaveznega dela Biblije, prevod, ki
se razlikuje od prevodov, namenjenih liturgični uporabi, ker si taki
prevodi prizadevajo ohraniti značilnosti liturgičnega jezikovnega
izročila in nekakšen sakralni slog. Uraški prevajalci Nove zaveze pa
prav tega niso hoteli, temveč so ravnali drugače: »jesmo volno učinili«.
Namenoma so opustili nekatere besede, ki so v Misalih in Brevijarih
pisane »nikim tujim nerazumnim jezikom«, ponekod pa tudi »krivo
tlmačene«, kakor je rečeno v hrvaškem predgovoru. Prevajalci so svoj
prevod prilagodili uporabnikom širšega perceptivnega območja ozi-
roma terena, ki so ga tudi navedli. Zato je leksika zbirana iz vsak-
danjega, govorjenega, razumljivega jezika, ker navadnemu in neizo-
braženemu človeku biblijski misalski in brevijalski jezik, podrejen
cerkvenoslovanskemu jezikovnemu kanonu, ni bil popolnoma ra-
zumljiv.
194
Hrvaški, Dalmaciji in pri sosednih južnih Slovanih pa tudi na Kranj-
skem. Na podlagi takega prevajalskega izhodišča bi lahko rekli, da
sta želela doseči jezikovni biblijski koine. Za odgovor na vprašanje, ali
se jima je to posrečilo, bi morali podrobno preučiti ves korpus Nove
zaveze in tudi druge hrvaško-uraške izdaje, toda to doslej v hrvaški
filologiji še ni opravljeno.
V omenjenem predgovoru beremo: »Začeli jesmo Novi testament
iz najbolega latinskoga, vlaškoga [italijanskega, op. A. J.], nemškoga
in kranjskoga tlmačenja u hrvacki jezik tlmačiti.« To bi lahko, kar
zadeva predloge, povezali z besedno zvezo v naslovu, v katerem je
zapisano »iz mnozih jezikov«.
Preučevalcu zgodovine hrvaščine, za katerega so hrvaško-uraške
izdaje dragoceni vir, se zastavlja vprašanje, ali niso prevajalci Nove
zaveze (1562, 1563) imeli pri roki tiskanega Lekcionarja Bernardina
Splićanina (1495, 1543), v katerem so perikope evangelijev pisane v
hrvaščini čakavske podlage. Do odgovora pripelje že bežno primer-
janje. Če namreč primerjamo del Evangelija po Mateju (Mt 20–28) v
Novi zavezi (1562) z ustreznim besedilom v Lekcionarju (1495), ugoto-
vimo obojestransko ujemanje. Domnevati je mogoče, da sta preva-
jalca res poznala Lekcionar in da sta ga uporabljala, seveda ob drugih
biblijskih oporah (gl. Polovič, 1908:56–70).
Nekaj pa je nesporno: hrvaški prevajalski krog v Urachu je v 16.
stoletju objavil ljudski prevod novozaveznega dela Biblije, prevod, ki
se razlikuje od prevodov, namenjenih liturgični uporabi, ker si taki
prevodi prizadevajo ohraniti značilnosti liturgičnega jezikovnega
izročila in nekakšen sakralni slog. Uraški prevajalci Nove zaveze pa
prav tega niso hoteli, temveč so ravnali drugače: »jesmo volno učinili«.
Namenoma so opustili nekatere besede, ki so v Misalih in Brevijarih
pisane »nikim tujim nerazumnim jezikom«, ponekod pa tudi »krivo
tlmačene«, kakor je rečeno v hrvaškem predgovoru. Prevajalci so svoj
prevod prilagodili uporabnikom širšega perceptivnega območja ozi-
roma terena, ki so ga tudi navedli. Zato je leksika zbirana iz vsak-
danjega, govorjenega, razumljivega jezika, ker navadnemu in neizo-
braženemu človeku biblijski misalski in brevijalski jezik, podrejen
cerkvenoslovanskemu jezikovnemu kanonu, ni bil popolnoma ra-
zumljiv.
194
