Page 197 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 197
ALOJZ JEMBRIH
DRUGI O JEZIKU NOVE ZAVEZE (1562, 1563) – VIEL FALSCH
Kot da se je tudi tu potrdil izrek latinskega pisca Terencija (Teren-
tianus Maurus): »Pro captu lectoris habent sua fata libelli.« (Usoda
knjig je v glavi bralca, se pravi, odvisna je od tega, kako jih bralec
razume.) Ko so namreč dobili Novo zavezo v roke istrski duhovnik
Ivan Lamela in še nekateri, so glede prevoda menili, da so v njem
nekatere nerazumljive besede, se pravi, da niso popolnoma hrvaške,
in da so poleg tega v njem tudi pravopisne, ortografske napake
(Kostrenčić, 1874:95; Elze, 1897:189.) To je izvedel tudi Primož Tru-
bar, ki je bil takrat v Ljubljani evangeličanski superintendent, in je s
tem seznanil Ivana Ungnada v Urachu 19. julija 1562: »Na prevajanje
gospodov Štefana in Cvečića se ni moč zanesti, kajti v katekizmih pa
tudi v evangelijih je precej napak [»viel falsch«] prevedeno in tiskano,
to menijo vsi hrvaški duhovniki, zato naj bi prevajali tukaj [v Ljub-
ljani, op. A. J.] in bi jih več pregledovalo in popravljalo.« (Rajhman,
1986:122.) Zapletlo se je še bolj, ker je Trubar naletel na bolnega fratra
Ivana (po rodu iz Bihaća), ki se je zdravil v Ljubljani, in ga vprašal, kaj
misli o hrvaški Novi zavezi. Frater je knjigo pregledal in Trubarju
odgovoril: »Povedal vam bom resnico. V tem prevodu ni bila upošte-
vana dikcija in konstrukcija. V pravopisu je mnogo napak. Kar pa se
tiče smisla, je malo ali sploh nič napačnega; katekizem pa je najslabše
preveden.« (Rajhman, 1986:136.) S to fratrovo izjavo je Trubar v
pismu seznanil Antuna Dalmatina in Stipana Konzula v Urachu.
Taka vest je zanesljivo izzvala nezadovoljstvo tako pri Ungnadu kot
pri Konzulu in Dalmatinu. Nezadovoljstvo je lahko bilo toliko večje
tudi zato, ker so bila prejšnja Trubarjeva poročanja o hrvaškem
prevajanju pozitivna, kar je razvidno iz spredaj navedenih odlomkov
njegovih pisem. Ungnad, ki je žrtvoval veliko svojega premoženja za
tiskanje hrvaških knjig, ni mogel verjeti pavšalni izjavi brez kakrš-
nihkoli materialnih dokazov; takšna je bila namreč izjava fratra, ki je
kmalu nato umrl. Razumljivo je, da rimskokatoliški frater tudi ni
mogel drugače soditi o prevodu, zlasti še, če prevod ni temeljil na
Vulgati, to je latinskem prevodu, ki ga je sprejela Rimskokatoliška
cerkev na tridentinskem koncilu. Zato je bilo treba najti nekaj, kar
bo zmanjšalo vrednost uraškega hrvaškega prevoda in ga prikazalo
195
DRUGI O JEZIKU NOVE ZAVEZE (1562, 1563) – VIEL FALSCH
Kot da se je tudi tu potrdil izrek latinskega pisca Terencija (Teren-
tianus Maurus): »Pro captu lectoris habent sua fata libelli.« (Usoda
knjig je v glavi bralca, se pravi, odvisna je od tega, kako jih bralec
razume.) Ko so namreč dobili Novo zavezo v roke istrski duhovnik
Ivan Lamela in še nekateri, so glede prevoda menili, da so v njem
nekatere nerazumljive besede, se pravi, da niso popolnoma hrvaške,
in da so poleg tega v njem tudi pravopisne, ortografske napake
(Kostrenčić, 1874:95; Elze, 1897:189.) To je izvedel tudi Primož Tru-
bar, ki je bil takrat v Ljubljani evangeličanski superintendent, in je s
tem seznanil Ivana Ungnada v Urachu 19. julija 1562: »Na prevajanje
gospodov Štefana in Cvečića se ni moč zanesti, kajti v katekizmih pa
tudi v evangelijih je precej napak [»viel falsch«] prevedeno in tiskano,
to menijo vsi hrvaški duhovniki, zato naj bi prevajali tukaj [v Ljub-
ljani, op. A. J.] in bi jih več pregledovalo in popravljalo.« (Rajhman,
1986:122.) Zapletlo se je še bolj, ker je Trubar naletel na bolnega fratra
Ivana (po rodu iz Bihaća), ki se je zdravil v Ljubljani, in ga vprašal, kaj
misli o hrvaški Novi zavezi. Frater je knjigo pregledal in Trubarju
odgovoril: »Povedal vam bom resnico. V tem prevodu ni bila upošte-
vana dikcija in konstrukcija. V pravopisu je mnogo napak. Kar pa se
tiče smisla, je malo ali sploh nič napačnega; katekizem pa je najslabše
preveden.« (Rajhman, 1986:136.) S to fratrovo izjavo je Trubar v
pismu seznanil Antuna Dalmatina in Stipana Konzula v Urachu.
Taka vest je zanesljivo izzvala nezadovoljstvo tako pri Ungnadu kot
pri Konzulu in Dalmatinu. Nezadovoljstvo je lahko bilo toliko večje
tudi zato, ker so bila prejšnja Trubarjeva poročanja o hrvaškem
prevajanju pozitivna, kar je razvidno iz spredaj navedenih odlomkov
njegovih pisem. Ungnad, ki je žrtvoval veliko svojega premoženja za
tiskanje hrvaških knjig, ni mogel verjeti pavšalni izjavi brez kakrš-
nihkoli materialnih dokazov; takšna je bila namreč izjava fratra, ki je
kmalu nato umrl. Razumljivo je, da rimskokatoliški frater tudi ni
mogel drugače soditi o prevodu, zlasti še, če prevod ni temeljil na
Vulgati, to je latinskem prevodu, ki ga je sprejela Rimskokatoliška
cerkev na tridentinskem koncilu. Zato je bilo treba najti nekaj, kar
bo zmanjšalo vrednost uraškega hrvaškega prevoda in ga prikazalo
195
