Page 219 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik III (2007), številki 5-6, ISSN 1408-8363
P. 219
NADJA ZGONIK
njej našel mecen, ki bi finančno podprl tak projekt, malce pa tudi
zato, da bi želja prodrla do arhitekta Plečnika, ki je takrat pričenjal z
gradnjo nove knjižnice. Ljubljanskim narodno in kulturno prosvet-
ljenim meščanom se želja ni izpolnila, nam pa ta poskus zgovorno
priča o kulturnih ambicijah tistega časa.
Matej Sternen bi bil med vsemi slovenskimi slikarji zanesljivo tisti,
ki bi najbolje opravil z izzivom realizacije monumentalne stenske
slike. V svojem dolgoletnem restavratorskem delu se je izmojstril v
slikarski tehnologiji, naučil se je obvladovati monumentalni format,
hkrati pa je pokazal, da je kljub utesnjujočim uresničitvam umetnin
po naročilu sposoben ohraniti neposrednost poteze in svežino barv-
nega izraza. Malo preden se je lotil naročila za sliki 1575 in 1797, je v
letih 1934 in 1936 s freskami poslikal frančiškansko cerkev v Ljub-
ljani. Na stropu prezbiterija je naslikal prizor Marijinega vnebovzetja,
na steni za velikim oltarjem Madono, na stropu glavne ladje pa
podobo Madone, sedeče na oblakih, vse skupaj v izmeri več kot sto
kvadratnih metrov. Sternen je ob tem pokazal, da obvlada fresko
tehniko tudi v monumentalnih razsežnostih.
Sternenova slika, ki slavi izid prve knjige v slovenskem jeziku,
natisnjene v Ljubljani in na Slovenskem, ostaja v zakladnici sloven-
skih zgodovinskih tem izjema, saj je ikonografska posebnost. Sloven-
ski umetniki so se le še nekajkrat lotili prispevka protestantskih
piscev k slovenski kulturi, če pustimo ob strani portretne upodobitve
in spomeniško plastiko. Saša Šantel je v jedkanici upodobil Trubarja
v tiskarski delavnici (1942), Miha Maleš pa natis prve slovenske knjige
leta 1551 v risbi, jedkanici in monotipiji leta 1951, ko so potekale
proslave ob štiristoti obletnici dogodka. Vendar Sternenova slika ni
pomembna le za zgodovino slovenske likovne umetnosti in književ-
nosti. Z njo pronica v našo zavest tudi kulturnopolitično intoniranje
umetnosti in vprašanje nacionalne kulturne ekonomije. S tem, da
slika povzdiguje srečen spoj kulture s kapitalom kot pretekli zgled,
ki ga je mogoče uporabiti za sedanjost, kaže, kako se je mlado,
vzpenjajoče se narodno gospodarstvo tridesetih let zavedalo, da lahko
svojo samozavest črpa predvsem iz svoje kulturne zgodovine, v tej pa
je slovenska protestantska zgodovina temeljna narodna izkušnja, na
katero se lahko opre.
217
njej našel mecen, ki bi finančno podprl tak projekt, malce pa tudi
zato, da bi želja prodrla do arhitekta Plečnika, ki je takrat pričenjal z
gradnjo nove knjižnice. Ljubljanskim narodno in kulturno prosvet-
ljenim meščanom se želja ni izpolnila, nam pa ta poskus zgovorno
priča o kulturnih ambicijah tistega časa.
Matej Sternen bi bil med vsemi slovenskimi slikarji zanesljivo tisti,
ki bi najbolje opravil z izzivom realizacije monumentalne stenske
slike. V svojem dolgoletnem restavratorskem delu se je izmojstril v
slikarski tehnologiji, naučil se je obvladovati monumentalni format,
hkrati pa je pokazal, da je kljub utesnjujočim uresničitvam umetnin
po naročilu sposoben ohraniti neposrednost poteze in svežino barv-
nega izraza. Malo preden se je lotil naročila za sliki 1575 in 1797, je v
letih 1934 in 1936 s freskami poslikal frančiškansko cerkev v Ljub-
ljani. Na stropu prezbiterija je naslikal prizor Marijinega vnebovzetja,
na steni za velikim oltarjem Madono, na stropu glavne ladje pa
podobo Madone, sedeče na oblakih, vse skupaj v izmeri več kot sto
kvadratnih metrov. Sternen je ob tem pokazal, da obvlada fresko
tehniko tudi v monumentalnih razsežnostih.
Sternenova slika, ki slavi izid prve knjige v slovenskem jeziku,
natisnjene v Ljubljani in na Slovenskem, ostaja v zakladnici sloven-
skih zgodovinskih tem izjema, saj je ikonografska posebnost. Sloven-
ski umetniki so se le še nekajkrat lotili prispevka protestantskih
piscev k slovenski kulturi, če pustimo ob strani portretne upodobitve
in spomeniško plastiko. Saša Šantel je v jedkanici upodobil Trubarja
v tiskarski delavnici (1942), Miha Maleš pa natis prve slovenske knjige
leta 1551 v risbi, jedkanici in monotipiji leta 1951, ko so potekale
proslave ob štiristoti obletnici dogodka. Vendar Sternenova slika ni
pomembna le za zgodovino slovenske likovne umetnosti in književ-
nosti. Z njo pronica v našo zavest tudi kulturnopolitično intoniranje
umetnosti in vprašanje nacionalne kulturne ekonomije. S tem, da
slika povzdiguje srečen spoj kulture s kapitalom kot pretekli zgled,
ki ga je mogoče uporabiti za sedanjost, kaže, kako se je mlado,
vzpenjajoče se narodno gospodarstvo tridesetih let zavedalo, da lahko
svojo samozavest črpa predvsem iz svoje kulturne zgodovine, v tej pa
je slovenska protestantska zgodovina temeljna narodna izkušnja, na
katero se lahko opre.
217
