Page 243 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik III (2007), številki 5-6, ISSN 1408-8363
P. 243
LEUENBER[KO SOGLASJE 1973
zbližanju, priznavajo, da sta tudi krivda in trpljenje spremljala in še
vedno spremljata boj za resnico in enotnost v cerkvi.
2. Cerkev temelji zgolj na Jezusu Kristusu, ki jo zbira in pošilja s
podarjanjem svojega odrešenja v oznanjevanju in zakramentih. Zato
je po reformacijskem prepričanju za resnično enotnost cerkve nujno
in zadostno soglasje glede tega, kako prav učiti evangelij in kako prav
deliti zakramente. Iz teh reformacijskih kriterijev izvajajo udeležene
cerkve svoje razumevanje cerkvene skupnosti, ki bo pojasnjeno v
nadaljevanju.
I. POT DO SKUPNOSTI
3. Soočeni z dejanskimi razlikami v tipih teološkega mišljenja in
cerkvenih praks se očetje reformacije zaradi razlogov vere in vesti niso
znali izogniti ločitvam, kljub temu, da jim je veliko tega bilo skupno.
S pričujočim soglasjem udeležene cerkve potrjujejo, da se je od časov
reformacije njihov odnos drug do druge spremenil.
1. Skupni pogledi ob pričetku reformacije
4. Z zgodovinske distance lahko bolje prepoznavamo, kaj je refor-
macijskim cerkvam pri njihovem pričevanju – vsem nesoglasjem
navkljub – bilo skupno: izhajale so iz novega izkustva evangelija, ki
osvobaja in daje gotovost. Reformatorji so v zavzemanju za spoznano
resnico skupaj prišli v nasprotje s cerkvenimi izročili tistega časa. Zato
so enoglasno izpovedali, da se morata življenje in nauk presojati glede
na izvorno in čisto pričevanje evangelija v Pismu. Enoglasno so izpri-
čali Božjo svobodno in brezpogojno milost v življenju, smrti in vsta-
jenju Jezusa Kristusa do vsakogar, ki tej obljubi verjame. Enoglasno
so izpovedali, da je edino, kar sme določati prakso in obliko cerkve,
njena naloga, da v svetu vzpostavi to pričevanje, in da Gospodova
beseda ostaja vzvišena nad slehernim človeškim oblikovanjem krščan-
skega občestva. Pri tem so skupaj s celotnim krščanskim svetom
sprejeli in vnovič izpovedali vero v troedinega Boga in bogočloveškost
Jezusa Kristusa, ki je izražena v veroizpovedih zgodnje cerkve.
241
zbližanju, priznavajo, da sta tudi krivda in trpljenje spremljala in še
vedno spremljata boj za resnico in enotnost v cerkvi.
2. Cerkev temelji zgolj na Jezusu Kristusu, ki jo zbira in pošilja s
podarjanjem svojega odrešenja v oznanjevanju in zakramentih. Zato
je po reformacijskem prepričanju za resnično enotnost cerkve nujno
in zadostno soglasje glede tega, kako prav učiti evangelij in kako prav
deliti zakramente. Iz teh reformacijskih kriterijev izvajajo udeležene
cerkve svoje razumevanje cerkvene skupnosti, ki bo pojasnjeno v
nadaljevanju.
I. POT DO SKUPNOSTI
3. Soočeni z dejanskimi razlikami v tipih teološkega mišljenja in
cerkvenih praks se očetje reformacije zaradi razlogov vere in vesti niso
znali izogniti ločitvam, kljub temu, da jim je veliko tega bilo skupno.
S pričujočim soglasjem udeležene cerkve potrjujejo, da se je od časov
reformacije njihov odnos drug do druge spremenil.
1. Skupni pogledi ob pričetku reformacije
4. Z zgodovinske distance lahko bolje prepoznavamo, kaj je refor-
macijskim cerkvam pri njihovem pričevanju – vsem nesoglasjem
navkljub – bilo skupno: izhajale so iz novega izkustva evangelija, ki
osvobaja in daje gotovost. Reformatorji so v zavzemanju za spoznano
resnico skupaj prišli v nasprotje s cerkvenimi izročili tistega časa. Zato
so enoglasno izpovedali, da se morata življenje in nauk presojati glede
na izvorno in čisto pričevanje evangelija v Pismu. Enoglasno so izpri-
čali Božjo svobodno in brezpogojno milost v življenju, smrti in vsta-
jenju Jezusa Kristusa do vsakogar, ki tej obljubi verjame. Enoglasno
so izpovedali, da je edino, kar sme določati prakso in obliko cerkve,
njena naloga, da v svetu vzpostavi to pričevanje, in da Gospodova
beseda ostaja vzvišena nad slehernim človeškim oblikovanjem krščan-
skega občestva. Pri tem so skupaj s celotnim krščanskim svetom
sprejeli in vnovič izpovedali vero v troedinega Boga in bogočloveškost
Jezusa Kristusa, ki je izražena v veroizpovedih zgodnje cerkve.
241
