Page 247 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik III (2007), številki 5-6, ISSN 1408-8363
P. 247
LEUENBER[KO SOGLASJE 1973
20. Kjer med cerkvami obstaja takšno soglašanje, obsodbe refor-
macijskih veroizpovedi ne zadevajo doktrinarnih pozicij teh cerkva.
2. Kristologija
21. V resničnem človeku Jezusu Kristusu se je za odrešenje izgub-
ljenega človeštva daroval večni Sin, to je Bog sam. V besedi obljube in
v zakramentu nam Sveti Duh, to je Bog sam, naredi Jezusa prisotnega
kot Križanega in Vstalega.
22. Verujoč v to darovanje Boga samega v njegovem Sinu smo
spričo zgodovinske pogojenosti izročenih miselnih form postavljeni
pred nalogo vnovične podkrepitve tega, kar je vodilo reformirano
tradicijo pri njenem posebnem zanimanju za celovitost Jezusove
božjosti in človeškosti, lutrovsko tradicijo pa pri njenem posebnem
interesu za popolno enovitost njegove osebe.
23. Spričo takšnega stanja danes ne moremo več zagovarjati
nekdanjih obsodb.
3. Predestinacija
24. V evangeliju se obljublja Božje brezpogojno sprejetje grešnega
človeka. Kdorkoli tej obljubi zaupa, sme biti gotov svojega odrešenja
in hvaležen za Božjo izvolitev. O izvoljenosti zato lahko govorimo le
z ozirom na poklicanost k odrešenju v Kristusu.
25. Vera sicer ugotavlja, da sporočilo o odrešenju ni sprejeto od
vseh, spoštuje pa skrivnost Božjega delovanja. Hkrati izpričuje tako
resnost človekove odločitve kot realnost Božje univerzalne odre-
šitvene volje. Pričevanje Pisma o Kristusu nam preprečuje, da bi
predpostavljali večni Božji sklep o dokončni zavrnitvi nekaterih oseb
ali kakega ljudstva.
26. Kjer med cerkvami obstaja takšno soglašanje, obsodbe refor-
macijskih veroizpovedi ne zadevajo doktrinarnih pozicij teh cerkva.
4. Sklepi
27. Kjer se pričujoče ugotovitve priznavajo, obsodbe reforma-
cijskih veroizpovedi v zvezi z Gospodovo večerjo, kristologijo in
245
20. Kjer med cerkvami obstaja takšno soglašanje, obsodbe refor-
macijskih veroizpovedi ne zadevajo doktrinarnih pozicij teh cerkva.
2. Kristologija
21. V resničnem človeku Jezusu Kristusu se je za odrešenje izgub-
ljenega človeštva daroval večni Sin, to je Bog sam. V besedi obljube in
v zakramentu nam Sveti Duh, to je Bog sam, naredi Jezusa prisotnega
kot Križanega in Vstalega.
22. Verujoč v to darovanje Boga samega v njegovem Sinu smo
spričo zgodovinske pogojenosti izročenih miselnih form postavljeni
pred nalogo vnovične podkrepitve tega, kar je vodilo reformirano
tradicijo pri njenem posebnem zanimanju za celovitost Jezusove
božjosti in človeškosti, lutrovsko tradicijo pa pri njenem posebnem
interesu za popolno enovitost njegove osebe.
23. Spričo takšnega stanja danes ne moremo več zagovarjati
nekdanjih obsodb.
3. Predestinacija
24. V evangeliju se obljublja Božje brezpogojno sprejetje grešnega
človeka. Kdorkoli tej obljubi zaupa, sme biti gotov svojega odrešenja
in hvaležen za Božjo izvolitev. O izvoljenosti zato lahko govorimo le
z ozirom na poklicanost k odrešenju v Kristusu.
25. Vera sicer ugotavlja, da sporočilo o odrešenju ni sprejeto od
vseh, spoštuje pa skrivnost Božjega delovanja. Hkrati izpričuje tako
resnost človekove odločitve kot realnost Božje univerzalne odre-
šitvene volje. Pričevanje Pisma o Kristusu nam preprečuje, da bi
predpostavljali večni Božji sklep o dokončni zavrnitvi nekaterih oseb
ali kakega ljudstva.
26. Kjer med cerkvami obstaja takšno soglašanje, obsodbe refor-
macijskih veroizpovedi ne zadevajo doktrinarnih pozicij teh cerkva.
4. Sklepi
27. Kjer se pričujoče ugotovitve priznavajo, obsodbe reforma-
cijskih veroizpovedi v zvezi z Gospodovo večerjo, kristologijo in
245
