Page 65 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik III (2007), številki 5-6, ISSN 1408-8363
P. 65
SILVANO CAVAZZA
priložnosti, da bi tako ali drugače navezal stike z obema. A Bonomo
je pripadal drugi generaciji in je živel v drugačnem okolju. Njegovi
humanistični spisi, ki se ukvarjajo s politično, slavilno in ljubezensko
tematiko z literarnega stališča, še vedno nosijo pečat Quattrocenta,
njegova pobožnost pa je dokaj mlačna in skorajda preveč zadržana
za človeka, ki je leta 1502, torej le dvanajst let zatem, ko je postal
duhovnik, že vodil tržaško škofijo. Bonomo je namreč vse do svoje
starosti služboval kot politik in diplomat. Ko je leta 1519 umrl
Maksimilijan I., je bil prvi dvorni svetovalec, pod nadvojvodo Ferdi-
nandom je bil član dvornega sveta nižjeavstrijskih dežel, nato veliki
kancler ter leta 1523 še upravnik dunajske škofije. Oktobra 1523 je
pustil službo na Dunaju in se vrnil v rodno mesto. Čeprav je bilo iz
ravnanja nadvojvode, ki je štel komaj dvajset let, razvidno, da se želi
otresti vseh starih ministrov svojega deda, Bonomo pri mladeniču ni
padel v nemilost. Vse do svoje smrti je ostal Ferdinandov zaupnik v
južnih deželah njegove posesti, torej Trstu, Gorici in Reki, pa tudi na
Kranjskem in Spodnjem Štajerskem, kjer so mu dodelili pomembne
beneficije.2
Trubar je prišel v Trst, ko mu je bilo šestnajst let, torej leta 1524,
in sicer le nekaj mesecev zatem, ko se je v mesto vrnil škof. Rodil se je
na Raščici, kraju južno od Ljubljane pod gospostvom Auerspergov, v
skromni, a kljub temu ne revni družini.
Študiral je na Reki in v Salzburgu, kjer se je za silo naučil latin-
ščine, takrat še vedno pomembnega jezika, italijanščine (na Reki so v
občinskih šolah poučevali v tem jeziku) ter nemščine, ki jo je kar
dobro obvladal. V Trstu so mu sprva namenili mesto cerkvenega pevca
v zboru stolnice Svetega Justa, poleg tega pa je v skromni šoli, ki je
bila prizidana škofovski palači, kjer je najverjetneje bival, nadaljeval s
študijem latinščine. V tistem času je bil to po vsej Evropi povsem
običajen način šolanja duhovnikov in zdelo se je, da je mladi Kranjec
na dobri poti, da si zagotovi dobro cerkveno službo. Bonomo ga je
takoj vzel pod svojo zaščito in mu leta 1527 dodelil župnijo v Loki
2 O življenju Bonoma prim. S. DI BRAZZANO, Pietro Bonomo (1458–1546),
diplomatico, umanista e vescovo di Trieste. La vita e l’opera letteraria, Trieste 2005:
Pomembno in že sedaj temeljno delo. (Pričakujemo ga v slovenskem prevodu
pri Slovenski matici. – Op. ur.)
63
priložnosti, da bi tako ali drugače navezal stike z obema. A Bonomo
je pripadal drugi generaciji in je živel v drugačnem okolju. Njegovi
humanistični spisi, ki se ukvarjajo s politično, slavilno in ljubezensko
tematiko z literarnega stališča, še vedno nosijo pečat Quattrocenta,
njegova pobožnost pa je dokaj mlačna in skorajda preveč zadržana
za človeka, ki je leta 1502, torej le dvanajst let zatem, ko je postal
duhovnik, že vodil tržaško škofijo. Bonomo je namreč vse do svoje
starosti služboval kot politik in diplomat. Ko je leta 1519 umrl
Maksimilijan I., je bil prvi dvorni svetovalec, pod nadvojvodo Ferdi-
nandom je bil član dvornega sveta nižjeavstrijskih dežel, nato veliki
kancler ter leta 1523 še upravnik dunajske škofije. Oktobra 1523 je
pustil službo na Dunaju in se vrnil v rodno mesto. Čeprav je bilo iz
ravnanja nadvojvode, ki je štel komaj dvajset let, razvidno, da se želi
otresti vseh starih ministrov svojega deda, Bonomo pri mladeniču ni
padel v nemilost. Vse do svoje smrti je ostal Ferdinandov zaupnik v
južnih deželah njegove posesti, torej Trstu, Gorici in Reki, pa tudi na
Kranjskem in Spodnjem Štajerskem, kjer so mu dodelili pomembne
beneficije.2
Trubar je prišel v Trst, ko mu je bilo šestnajst let, torej leta 1524,
in sicer le nekaj mesecev zatem, ko se je v mesto vrnil škof. Rodil se je
na Raščici, kraju južno od Ljubljane pod gospostvom Auerspergov, v
skromni, a kljub temu ne revni družini.
Študiral je na Reki in v Salzburgu, kjer se je za silo naučil latin-
ščine, takrat še vedno pomembnega jezika, italijanščine (na Reki so v
občinskih šolah poučevali v tem jeziku) ter nemščine, ki jo je kar
dobro obvladal. V Trstu so mu sprva namenili mesto cerkvenega pevca
v zboru stolnice Svetega Justa, poleg tega pa je v skromni šoli, ki je
bila prizidana škofovski palači, kjer je najverjetneje bival, nadaljeval s
študijem latinščine. V tistem času je bil to po vsej Evropi povsem
običajen način šolanja duhovnikov in zdelo se je, da je mladi Kranjec
na dobri poti, da si zagotovi dobro cerkveno službo. Bonomo ga je
takoj vzel pod svojo zaščito in mu leta 1527 dodelil župnijo v Loki
2 O življenju Bonoma prim. S. DI BRAZZANO, Pietro Bonomo (1458–1546),
diplomatico, umanista e vescovo di Trieste. La vita e l’opera letteraria, Trieste 2005:
Pomembno in že sedaj temeljno delo. (Pričakujemo ga v slovenskem prevodu
pri Slovenski matici. – Op. ur.)
63
